V petek, 6. junija 2025, smo se dijaki 2. in 3. letnika gimnazije, ki smo se odločili za ITS družboslovje, odpravili na dvodnevni družboslovni tabor v Idrijo. Polni pričakovanj smo se najprej ustavili v psihiatrični bolnišnici v Idriji. Predavanje o duševnih boleznih, ki so nam ga pripravili, je bilo zelo zanimivo. Nato smo si ogledali mestno jedro Idrije s pomembnimi kulturnimi spomeniki, kot npr. grad Gewerkenegg, gimnazijo Jurija Vege, ki je bila nekoč prva slovenska realka, stavbo, kjer domuje čipkarska šola, čebelnjak, rudarsko hišo, cerkev svete Trojice in mestni trg. Nato smo se odpeljali do Divjega jezera, kjer smo poslušali razlago o njegovih značilnostih. Na kopališču Lajšt v Idrijski Beli pa so najbolj korajžni tudi zabredli v vodo. Dan smo zaključili v CŠOD Vojsko, kjer smo najprej imeli okusno večerjo, za tem pa logično razmišljali na psihološki delavnici, se učili klekljanja in spoznali kačo Doris. Kljub strahu pred kačami, sem se opogumila in sem jo prijela.
V soboto, 7. junija, smo dan začeli z zajtrkom, nato pa v skupinah eizdelovali idrijske žlikrofe. Sledil je obisk partizanske tiskarne. Ko smo se po zahtevni poti vračali, smo si težko predstavljali, koliko poguma in vztrajnosti je bilo potrebno, da so partizani v težkih razmerah tja prinašali papir, barve in celo tiskarski stroj, odnašali pa na stotine izvodov časopisov Partizanski dnevnik, ki so jih razdelili po celi Primorski in Gorenjski.
Utrujeni smo se vrnili v CŠOD, kjer nas je pričakalo kosilo, žlikrofi, ki smo jih naredili sami. Kar nisem mogla verjeti, da smo uspeli izdelati tako odlične! Po kosilu smo se odpeljali iz Vojskega v Idrijo. Čakal nas je le še ogled rudnika živega srebra. Vanj smo se pod vodstvom rudarjev spustili skozi najstarejši vhod, Antonijev rov. Legenda pravi, da je živo srebro našel »škafar« v studencu konec 15. stoletja. Živo srebro so kopali od leta 1500 pa vse do 1995. Najbolj me je presenetil podatek, kako je rudnik negativno vplival na zdravje rudarjev, kako kratko življensko dobo so imeli in kolikim boleznim so bili podvrženi. Po ogledu rudnika smo se veseli in polni novega znanja vrnili domov.
Po zapisih Maše Skvarča, 3.ag
