Z dijaki, ki obiskujejo slovenščino za tujce, smo se v četrtek, 2. 10. 2025, odpravili proti Obali. V spremstvu profesoric Polonce Košir in Sabine Vute Kosednar smo na pot iz Ljubljane odšli ob sedmi uri zjutraj in se odpeljali proti mejnemu prehodu Dragonja do kraja Parecag, kjer smo ob devetih sedli na električni vlakec, ki nas je popeljal po Krajinskem parku Sečoveljskih solin.
ngg_shortcode_0_placeholderOgledali smo si Muzej solinarstva, ki leži v opuščenem predelu Fontanigge ob kanalu Giassi, in obsega štiri obnovljene solinske hiše,
Vabimo vas k nadaljevanju branja celotnega prispevka. od katerih je bila ena v povojnem obdobju namenjena skladiščenju soli, v ostalih treh pa so bili v prvem nadstropju bivalni prostori solinarskih družin. Danes so v njih predstavljene muzejske vsebine, ki s pomočjo predmetov, pisnih in slikovnih virov prikazujejo zgodovino solin ter način življenja in dela solinarjev.
Čeprav je bilo sončno, smo kaj hitro na lastni koži občutili, kaj pomeni, da te burja prepiha do kosti. Solinarji so za vremensko napoved uporabljali rožo vetrov – v manjšo luknjico so pritrdili plodič rastline dolgokljunatega čapljevca, ta se je zaradi občutljivosti na vlago odzivala na spreminjanje vremena. Seveda, o temperaturah ni bilo govora.
Vodička je predstavila življenje v solinah – po izročilu naj bi 24. aprila, na dan sv. Jurija, piranski solinarji skupaj z družino zapustili domove v Piranu in se naselili v soline, kjer so ostali vse do zaključka sezone pridelave soli – ta je lahko trajala vse do druge polovice septembra. Zahtevno delo je vključevalo celotno družino, poleg dela na solnem polju so morali poskrbeti tako za kmetijska dela kot tudi za vsakdanje potrebe – še zlasti, ker vemo, da so morali pitno vodo v škafih, glinenih vrčih, vedrih … prinesti v domove. To delo so opravljali otroci. Specifika dela na solnem polju vključuje tudi posebna orodja in pripomočke – še posebej so nas navdušila lesena obuvala. Pri ogledu bivalnega prostora je dijake presenetil podatek, da si je zgornje prostore hiše delilo okoli 20 ljudi in da so imeli skupno kuhinjo; kruh, ki so ga pekli, pa so družine označile z žigi – tako so poskrbeli, da med njimi ni prihajalo do nesporazumov.
Izvedeli smo, kako nastaja sol, kako jo pridobivajo, zakaj je ta surovina dragocena. Pojasnili so nam, da je bila kot strateško trgovsko blago v preteklosti tudi povod za spore in vojne. V slovenščini imamo kar nekaj stalnih besed, ki vključujejo ta dar narave – npr. niti za sol nimajo (so revni), nima dosti soli v glavi (je neumen), razumeti s ščepcem soli (ne dobesedno) … Morda je eden najlepših pregovor, ki vključuje sol, ta, ki pravi: »Smeh je sol življenja.«
Spoznavanje Slovenskega primorja smo nadaljevali v Piranu. Ogledali smo si Akvarij Piran in občudovali podmorski svet Severnega Jadrana. Kljub majhnosti se v njem skriva kar 140 različnih vrst morskih živali, med njimi 60 vrst rib, od drobnih prisesnikov, pa do mogočne kirnje in murene. Ob spoznavanju življenja v morju so nas najbolj navdušili pristni stiki s prebivalci morja, v rokah smo potežkali morsko kumaro, morskega ježka in morsko zvezdo. Ogled smo zaključili z reševanjem učnega gradiva, ponovili smo osnovne pojme, kot so fotosinteza, plankton, tropikalizacija … Kot je bilo obljubljeno, smo zvezde videli tudi podnevi.
Sledil je ogled mesta, njegovih znamenitosti – vse od Tartinijevega trga, kjer je bilo tudi naše zbirno mesto, znamenite Benečanke, ki ni več prepoznavno rdeče barve, a ohranja svoj sloves … do mestnega obzidja. Čas za odmor in kosilo nam je bil naklonjen, saj so se vetrovi umirili, sonce pa nas je prijetno grelo.
Obogateni s prelepimi izkušnjami, novimi znanji in okrepljenimi medsebojnimi odnosi smo se popoldne odpravili proti Ljubljani.
