V sredo, 1. aprila, so dijaki 3. letnika gimnazije v sklopu družboslovnega Interdisciplinarnega tematskega sklopa – Odklonskost in duševne motnje obiskali Zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Koper. Terenski obisk je dijakom omogočil neposreden vpogled v delovanje zaporskega sistema, uresničevanje kazenskih sankcij ter vsakdanje življenje in delo za zaporskimi zidovi.
Vir fotografije: Zapor Koper – Wikipedija, prosta enciklopedija
Obisk je bil za dijake dragocena izkušnja, saj so teorijo o pravni državi in človekovih pravicah lahko povezali s praktičnimi primeri iz resničnega okolja.
“Na obisku koprskega zapora so nam povedali o službah in vlogah ljudi v zaporu ter nam predstavili različne postopke in pokazali življenje zapornikov. Ogled je bil zanimiv in poučen. Najbolj pa se nam je vtisnilo v spomin, ko nam je vodič povedal koliko pravic imajo zaporniki – VSE. Morda celo več kot mi. A nimajo prostosti in svobode.”
Leon Jereb, dijak 3. letnika gimnazije
“Obisk koprškega zapora je bila zame zanimiva in poučna izkušnja. Ob prihodu sem občutila napetost, saj zapor predstavlja strog in nadzorovan prostor. Spoznala sem, da je življenje zapornikov zelo strukturirano, z jasno določenimi dejavnostmi, kot so delo, obroki in prosti čas.
Presenetilo me je, kako pomembno vlogo imata delo in izobraževanje pri njihovi resocializaciji. Obisk me je spodbudil k razmisleku o pravičnosti in pomenu druge priložnosti. Prav tako sem spoznala, da imajo zaporniki različne življenjske zgodbe, zato ni prav, da jih sodimo prehitro.
Izkušnja mi je razširila pogled na zaporski sistem in me spodbudila k večjemu razumevanju in empatiji.“
Izadora Bajželj, dijakinja 3. letnika gimnazije
“Ob prihodu me je najprej presenetilo, da se zapor nahaja zelo blizu trgovin in restavracij, kar se mi je zdelo precej nenavadno, saj sem si zapore vedno predstavljala kot bolj oddaljene in izolirane od vsakdanjega življenja. V zaporu sta nas sprejela socialna delavka in pravosodni policist. Na začetku sta delovala precej strogo, vendar sta med predstavitvijo svojega dela postala bolj prijazna in dostopna, kar je izboljšalo celotno izkušnjo.
Njuna razlaga je bila zelo zanimiva, predvsem statistični podatki o številu zapornikov, deležu domačih in tujih zapornikov. Prav tako so bile zanimive fotografije predmetov, ki jih pravosodni policisti najdejo pri zapornikih, saj si prej nisem predstavljala, kaj vse lahko ljudje poskušajo pretihotapiti v zapor.
Sam ogled zapora je bil zelo poučen. Prostori so po zaporu bili zelo nelogično razporejeni in po ogledu druge sobe za obiske sem popolnoma izgubila orientacijo. Seveda sta tam zaposlena vse hodnike in stopnišča zelo dobro poznala. Predvidevam, da je taka razporeditev prostorov in to, da imajo nešteto vrat, ki so vsa zaklenjena, narejeno zato, da bi bil pobeg težji in sem zelo presenečena, da je dvema uspelo pobegniti. Presenetilo me je tudi, da imajo zaporniki boljše sobe kot v nekaterih CŠOD-jih. Celoten obisk mi je dal nov vpogled v življenje in delo v zaporu.”
Petra Vadnjal, dijakinja 3. letnika gimnazije
“Obisk zapora v Kopru je bil zame zelo močna in osebna izkušnja, ki me je spodbudila k razmišljanju o življenju in posledicah naših odločitev. Že sam vstop v zapor me je kar pretresel, tudi policist in pomočnica direktorice, ki sta nas sprejela sta bila zelo stroga. Zelo zanimivo se mi je zdelo, ko so nam razlagali, na kakšne vse načine ljudje tihotapijo drogo. Nisem si predstavljala, da so ljudje lahko tako iznajdljivi, hkrati sem se tudi zamislila nad tem, kako huda je odvisnost.
Zanimivo mi je bilo tudi, kako potekajo obiski. Zdelo se mi je žalostno, da so ti stiki z družino tako omejeni in nadzorovani, saj si težko predstavljam, kako je, ko ne moreš normalno preživljati časa z bližnjimi. Ob tem sem pomislila, da kazen ne vpliva samo na zapornike, ampak tudi na njihove družine.
Najbolj me je pretresel ogled sobe za umiritev. Dejstvo, da je lahko posameznik tam zaprt do 72 ur, se mi zdi zelo strogo in predvsem psihično zahtevno. Predstavljal sem si, kako bi bilo biti sam v takem prostoru, brez stika z drugimi, brez pohištva, zaprt med stenami in to me je kar malo prestrašilo.
Ob ogledu zapora sem dobil občutek utesnjenosti. Ta izkušnja mi je dala misliti, kako hitro lahko napačne odločitve vodijo do resnih posledic, zato se mi zdi pomembno, da ravnamo odgovorno.”
Alma Žalec, dijakinja 3. letnika gimnazije
