Lisboa, eu te amo.
Naša druga sobota na Portugalski se je resnično začela že v petek, saj smo se že takrat pripravljali na celodnevni izlet v Lizbono in Fatimo. Pripravili smo si oblačila, pakiranje vseh drobnarij pa smo si pustili za naslednje jutro. Ob polnoči smo se odpravili spat, misleč, da bomo dobili le 4 ure spanca. Temu ni bilo tako, saj nas je zjutraj namesto budilke zbudila le podzavest, in sicer le dobre pol ure pred odhodom avtobusa. Apartmaju je dobrih dvajset minut vladal kaos, nato pa smo se hitro odpravili na avtobus, ki je kot po navadi zamujal.
Ob šestih se je začela pet-urna vožnja do Lizbone, vozili smo se po dolgih ravnih avtocestah Portugalske, okolica je spominjala na italijansko in kraško podeželje. Okrog enajste ure smo prispeli v mesto. Najprej so nas profesorji presenetili in nam kupili znamenite Pasteis de Belem, znamenite portugalske sladice, nato pa smo si ogledali znameniti samostan, v katerem sta pokopana Vasco de Gama in največji portugalski pesnik Camoes. Pot smo nadaljevali po promenadi, kjer smo nakupili spominke, končali smo pa pri Spomeniku odkritjem. Avtobus nas je nato odpeljal v center mesta, kjer smo se s sončno kremo pripravili na tri ure prostega časa na žgočem atlantskem soncu. V teh treh urah smo izkoristili vse turistične atrakcije, ki smo jih srečali, od vožnje s tuk tuki do nakupovanja predragih skodelic in kičastih majic.
Ob petih smo se zbrali in odpravili do Fatime, najsvetejšega Portugalskega mesta. V osrednjo katedralo romarskega središča, baziliko ‘Naše gospe rožnega venca’ smo vstopili ravno med zadnjo mašo, skozi njo smo pa prišli na stopnice svetišča, s katerih se je videl celoten trg, kjer se zbirajo množice romarjev. Ogledali smo si kapele in drugi dve cerkvi, najbolj pa smo bili osupli nad pogledom na marmorno pot, po kateri hodijo klečeči verniki. Nekateri za povezavo z Bogom, nekateri za pokoro, drugi pa v upanju, da tudi njih doleti božji dar čudežnega okrevanja od težkih bolezni.
Ko smo si ogledali vse, smo se spet napotili proti avtobusu, počakali ostale skupine in se odpeljali proti Bragi, kamor smo prispeli okoli 23. ure. Na koncu smo se vsi (ne)pričakovano znašli v McDonald’s in se s polnimi želodci odpravili spat.
Lana Kozar
