Tudi v letošnjem letu smo sodelovali na natečaju Bodi pisatelj/pisateljica, ki ga vsako leto organizira Pionirski dom – Center za kulturo mladih. Okrog 160 otrok od druge triade OŠ do konca srednje šole je sodelovalo na natečaju, ki je potekal na temo predpisanih domačih in tujih literarnih del, sodelovali pa so lahko z raznovrstnimi deli v tujih jezikih ali v materinščini.
Za najboljšo pesem v slovenskem jeziku so razglasili pesem HAN je moj brat naše dijakinje Ane Herlah iz 2. a. Ponosni smo na mlado pesnico, ki je nase opozorila že s sodelovanjem na pesniški olimpijadi, s pesmimi v zborniku Magma, njena zadnja pesem pa zastopa našo šolo tudi na natečaju za nagrado mala veronika.
Ani ob uspehu iskreno čestitamo in se veselimo prebiranja novih pesmi!
Literarni klub Gimnazije Lava
HAN je moj brat
Dvojček, ki to ni
ne odtrga oči stran od sveta,
ki mu neprestano nalaga nove izzive.
V meni vidi dobro,
v mene vliva voljo do življenja.
Je le človek, ki zna z besedami,
in sonce, ki razsvetli temno nebo.
Han ni moj biološki brat.
A kri je včasih prešibka definicija za bližino.
Podobna sva si v potezah tišine,
v tem, kako naju misli prehitijo
in nato pustijo zadaj.
Razlika je v tleh, ki so naju nosila.
Njega so vzgajale razpoke,
ulične lekcije, kjer je potencial postal valuta,
ki se je nikoli ni splačalo unovčiti.
Sam sem zrasel v udobju,
na varnem, kjer sem se naučil,
kako se zliješ v povprečje.
Tabula rasa, so rekli učbeniki.
Čista plošča.
A Hanova je bila že popisana z dolgovi,
z nočmi, ki so se končale po jutru,
z bljižnicami, ki vodijo v slepe ulice.
Moja je bila preveč čista,
tako gladka, da se ni imelo kaj prijeti nanjo.
Nisem bil najboljši.
Nisem bil najslabši.
Ko obupujem,
ko hočem zapustiti življenja ječo,
spregovori Han,
ne s pridigami,
ampak z besedami, ki imajo težo resnice.
On ve, kako je, ko padeš.
Zato ve tudi, kako vstaneš.
Dvigne me iz lastnih misli,
oživi me in postavi nazaj na razstavo,
da bo lahko ponosno gledal name.
Han hodi po robu zakona,
jaz po robu svojih sanj.
On je neizkoriščen genij,
jaz sem izkoriščena priložnost brez poguma.
A ko se srečava,
svet postane prostor,
kjer sva oba dovolj,
drug za drugega,
in morda, samo morda
tudi za svet.
Ana Herlah
