Poklic šepetalca spada med manj znane, a zelo pomembne gledališke poklice.

Njegova naloga ni le pomoč med predstavo, ko igralec pozabi besedilo, ampak pogosto tudi sodelovanje pri učenju in utrjevanju besedila med vajami.

Šepetalec zato ni samo tihi pomočnik ob odru, ampak tudi pomembna opora v procesu priprave predstave.

Med predstavo igralcem ali pevcem z zelo tihim glasom nakaže naslednje besede ali del besedila, da se prizor lahko nadaljuje brez opaznega premora. Občinstvo te pomoči praviloma sploh ne zazna, izvajalcem pa omogoča, da ohranijo zbranost, ritem in prepričljivost nastopa.

Šepetalec med predstavo običajno sedi v posebnem delu na robu odra, imenovanem šepetalnica, ali pa ob strani odra. Ves čas natančno spremlja dogajanje, besedilo in odzive nastopajočih. Ker mora ukrepati v pravem trenutku, mora scenarij ali libreto odlično poznati. Prav zato sodeluje že na vajah, kjer igralcem pomaga pri učenju besedila, ponavljanju dialogov in utrjevanju poteka prizorov.

Za ta poklic so pomembni zelo dober spomin, visoka raven zbranosti in poznavanje gledališča. Potrebni so tudi diskretnost, natančnost in jasna, a skoraj neslišna izgovorjava. Šepetalec mora znati presoditi, kdaj je pomoč res potrebna, in hkrati paziti, da s svojo prisotnostjo ne zmoti igre.

Za poklic šepetalca ni predpisane izobrazbene poti. Pomembnejši so odličen spomin, dobra jezikovna občutljivost in poznavanje gledališkega procesa. Šepetalci pogosto prihajajo iz različnih humanističnih ali gledaliških smeri, v operi pa imajo lahko tudi glasbeno izobrazbo, saj morajo slediti notnemu zapisu in ritmu glasbe.

Šepetalci delajo predvsem v gledališčih, opernih hišah in drugih kulturnih ustanovah. Njihovo delo je tesno povezano z vajami, pripravami na premiero in večernimi predstavami. Gre za poklic, ki zahteva veliko odgovornosti, saj lahko prav pravočasna pomoč prepreči, da bi se prizor ustavil ali izgubil svoj učinek.