Preden nova učinkovina postane zdravilo, morajo raziskovalci ugotoviti, kako deluje in kaj se z njo zgodi v telesu.
Kako hitro se absorbira in kako se porazdeli? Na katere molekularne tarče deluje? Kolikšen odmerek povzroči želeni učinek in pri katerem se začnejo pojavljati resnejši neželeni učinki?
Takšna vprašanja raziskuje farmakolog.
Njegovo delo se lahko začne z obetavno molekulo, za katero še ni jasno, ali bo uporabna pri zdravljenju bolezni. V laboratoriju preučuje njen vpliv na celice in biološke procese, primerja njene učinke pri različnih koncentracijah ter spremlja, kako jo organizem presnavlja in izloča. Rezultati lahko pokažejo, da je učinkovina primerna za nadaljnje preizkušanje, da jo je treba spremeniti ali da njen razvoj ni dovolj varen oziroma učinkovit.
Farmakolog pri raziskavah ne išče samo pričakovanega učinka.
Pozoren je tudi na spremembe, ki bi lahko kazale na škodljivo delovanje. Odvisno od področja dela lahko preverja, ali učinkovina vpliva na srčni ritem, jetra, živčevje ali druge organske sisteme ter kako se njeno delovanje spremeni ob sočasni uporabi drugih zdravil. Pri tem sodeluje s kemiki, biologi, zdravniki, farmacevti, toksikologi in strokovnjaki za obdelavo podatkov.
Ko raziskovanje napreduje do kliničnih preskušanj, se farmakolog lahko ukvarja z izbiro in utemeljevanjem odmerkov, spremljanjem učinkov zdravila ter razlago podatkov, pridobljenih pri sodelujočih. Njegova naloga ni zdravljenje posameznega bolnika, temveč iskanje vzorcev, ki pokažejo, kako zdravilo deluje pri različnih skupinah ljudi.
Delo se ne konča nujno z dovoljenjem za uporabo zdravila.
Na področju farmakovigilance se spremljajo poročila o domnevnih neželenih učinkih zdravil, ki so že v uporabi. Posamezna prijava še ne dokazuje, da je težavo povzročilo zdravilo, zato farmakolog pregleduje več podatkov in presoja, ali se pojavlja vzorec, ki zahteva dodatno raziskavo ali spremembo informacij o varni uporabi.
Velik del farmakologovega dela predstavlja obdelava podatkov.
Poleg laboratorijskega dela vključuje prebiranje znanstvenih člankov, preverjanje raziskovalnih metod, statistične analize rezultatov ter pripravo natančne dokumentacije. Nepričakovan rezultat lahko pomeni napako pri poskusu, lahko pa razkrije tudi učinek, ki ga raziskovalci še niso poznali.
V Sloveniji ni posebnega študijskega programa, po katerem bi diplomant neposredno pridobil naziv farmakolog. Najbolj neposredno osnovo za delo na tem področju ponujata študija farmacije in medicine, v raziskovalno farmakologijo pa lahko vodijo tudi biologija, biokemija, kemija, laboratorijska biomedicina in sorodne smeri. Nadaljnja pot je odvisna od delovnega mesta in izbranega področja, za raziskovalno ali univerzitetno kariero pa je navadno potreben tudi doktorat.
