Ljudje so poskušali svet narisati že dolgo pred sateliti in natančnimi merilnimi napravami.
Pri tem niso beležili samo rek, mest in obal, ampak tudi pripovedi, verovanja in predstave o krajih, ki jih niso poznali.
Zemljevidi so se z novimi odkritji spreminjali, vendar tudi današnji niso popolna kopija sveta. Še vedno nastajajo z določenim namenom in prikazujejo le izbrani pogled na prostor.
Zbrali smo nekaj zanimivosti, ki razkrivajo, kako so zemljevidi nastajali, zakaj noben ni povsem natančen in kako še danes vplivajo na našo predstavo o svetu.
Eden najstarejših zemljevidov sveta je narisan na glineni ploščici
Babilonski zemljevid sveta je nastal približno v 6. stoletju pred našim štetjem. Narisan je na glineni ploščici, veliki približno toliko kot dlan, napisi na njej pa so zapisani v klinopisu.
V bližini središča zemljevida je Babilon, skozi prikazani svet teče reka Evfrat, okoli njega pa je narisan krožni ocean. Zunaj znanega območja so označene še oddaljene in deloma skrivnostne dežele. Zemljevid tako ne prikazuje le geografskega znanja Babiloncev, temveč tudi njihove predstave o svetu zunaj poznanih meja.
Na zemljevidih so se pojavljala tudi domišljijska bitja
Na zgodovinskih zemljevidih poleg krajev najdemo živali, pošasti, nenavadna ljudstva ter prizore iz verskih in zgodovinskih pripovedi. Posebej opazna so bitja, narisana v morjih in na oddaljenih območjih.
Njihova vloga ni bila vedno enaka. Nekatera so predstavljala nevarnosti, o katerih so pripovedovali popotniki, druga so izhajala iz starejših besedil ali domišljije, mnoga pa so imela tudi okrasno vlogo.
Pogosto slišimo, da so kartografi neznana območja označevali z besedami “Tu so zmaji”. V resnici je edini znani zgodovinski primer latinskega napisa Hic sunt dracones na globusu Hunt–Lenox z začetka 16. stoletja. Bitja na starih zemljevidih so bila precej pogostejša od samega napisa.
Prvi moderni atlas je izšel leta 1570
Zemljevidi so obstajali že veliko prej, vendar dolgo niso bili urejeni v knjige, kakršne danes poznamo kot atlase. Pomembna sprememba se je zgodila leta 1570, ko je Abraham Ortelius v Antwerpnu izdal delo Theatrum Orbis Terrarum oziroma Gledališče sveta.
V njem je zbral zemljevide različnih kartografov ter jih poenotil po velikosti in slogu. Dodal jim je tudi besedila in podatke o virih. Delo zato pogosto velja za prvi moderni atlas.
Prva izdaja je bila tako uspešna, da so sledile dopolnjene izdaje in prevodi v več jezikov. Atlas je hkrati pokazal, da zemljevid sveta ni dokončan izdelek: z novimi potovanji in informacijami ga je bilo treba nenehno popravljati.
Sever ni bil vedno na vrhu
Danes smo vajeni zemljevidov, na katerih je sever zgoraj, toda Zemlja v vesolju nima naravno določene zgornje strani. Usmeritev zemljevida je stvar dogovora.
Na številnih srednjeveških evropskih zemljevidih je bil na vrhu vzhod. Tam naj bi bil po krščanskem izročilu raj, vzhod pa je imel pomemben verski pomen tudi zaradi sončnega vzhoda. Na znamenitem zemljevidu Hereford Mappa Mundi iz okoli leta 1300 je vzhod zgoraj, Jeruzalem pa v središču sveta.
V drugih obdobjih in kulturah so nastajali tudi zemljevidi z jugom na vrhu. Nobena od teh postavitev ne spremeni geografije, spremeni pa pogled, ki smo ga vajeni.
Noben raven zemljevid ne more prikazati vsega pravilno
Zemlja je približno kroglasta, papir in zaslon pa sta ravna. Ko njeno površino prenesemo na ravnino, moramo zato nekaj popačiti. Spremenijo se lahko površine, oblike, razdalje ali smeri.
Dober primer je Mercatorjeva projekcija iz leta 1569. Zasnovana je bila tako, da je omogočala lažje določanje smeri pri plovbi, zato je bila zelo uporabna za navigacijo. Na zemljevidu celotnega sveta pa močno poveča območja blizu polov.
Grenlandija in Afrika sta zato lahko videti skoraj enako veliki, čeprav je Afrika v resnici približno 14-krat večja. Mercatorjeva projekcija ni preprosto napačna – primerna je za nekatere namene, ni pa najboljša izbira za primerjanje površin celin.
Najkrajša letalska pot je lahko videti kot ovinek
Letalske povezave med oddaljenimi mesti so na ravnem zemljevidu pogosto prikazane kot ukrivljene črte. Na prvi pogled se zdi, da letalo ne leti neposredno proti cilju.
Razlog je znova v obliki Zemlje. Najkrajša pot med dvema oddaljenima točkama na krogli poteka po delu tako imenovanega velikega kroga. Ko jo prenesemo na nekatere ravne zemljevide, je videti kot lok.
Zato letalo, ki na zemljevidu navidezno naredi ovinek proti severu ali jugu, morda v resnici leti po najkrajši poti. Ravna črta na ravnem zemljevidu namreč ni vedno najkrajša pot po ukrivljeni površini planeta.
Uporaben zemljevid ni vedno geografsko natančen
Leta 1933 je Harry Beck zasnoval znameniti zemljevid londonske podzemne železnice. Namesto natančnega prikaza ulic, razdalj in položajev postaj je železniške proge poenostavil v ravne črte, ki se stikajo pod jasnimi koti.
Potniku pod zemljo ni bilo najpomembneje, kakšna je natančna razdalja med postajama, temveč kje mora prestopiti in kako so povezane različne proge. Beckov prikaz je zato žrtvoval geografsko natančnost, da je postal preglednejši in uporabnejši.
Njegova zasnova je močno vplivala na zemljevide javnega prevoza po svetu. Pokazala je, da naloga zemljevida ni vedno čim bolj zvesto posnemanje prostora, temveč predvsem jasno posredovanje podatkov, ki jih uporabnik potrebuje.
OZN so letos podprli drugačen zemljevid sveta
Razprave o tem, kako naj bo svet prikazan, se nadaljujejo tudi danes. Generalna skupščina Združenih narodov je 4. septembra 2026 podprla širšo uporabo projekcije Equal Earth na zemljevidih sveta.
Projekcija, ki so jo leta 2018 razvili Bojan Šavrič, Tom Patterson in Bernhard Jenny, pravilno ohranja razmerja med površinami. Afrika je zato na njej v ustreznem velikostnem razmerju do Grenlandije, Evrope in drugih območij.
Resolucija OZN ni zavezujoča in ne prepoveduje Mercatorjeve projekcije. Države, izobraževalne ustanove, medije in tehnološka podjetja spodbuja k uporabi prikaza, ki je primernejši za primerjanje velikosti držav in celin.
Tudi Equal Earth ne odpravi vseh popačenj. Ker ohranja površine, nekoliko spremeni oblike. Popolnega ravnega zemljevida sveta torej še vedno nimamo – in ga zaradi geometrije Zemlje tudi ne moremo imeti.
