Medvrstniško nasilje se ne začne vedno z udarcem.
Lahko se začne tudi z žaljivo pripombo, izključenostjo iz skupine ali s posnetkom, ki zaokroži po spletu.
Morda si to že doživel_a. Morda si bil_a temu priča. Pomembno je, da takšno vedenje pravočasno prepoznamo in primerno ukrepamo.
Kaj je medvrstniško nasilje?
Oblike medvrstniškega nasilja so raznolike. Fizično nasilje je pogosto najprej prepoznano – udarci, porivanje ali namerno povzročanje bolečine so očitni znaki. Manj vidno, a prav tako škodljivo, je psihično nasilje: žaljivke, poniževanje, grožnje, izsiljevanje. Pogosto se nasilje izraža tudi v obliki izključevanja iz družbe, širjenja govoric ali javnega sramotenja. Vse bolj razširjena oblika nasilja med mladimi pa je spletno nadlegovanje, ki lahko vključuje žaljive komentarje, širjenje neprimernih vsebin, lažne profile ali pritiske v digitalnem okolju.
Zakaj je nasilje težko prepoznati?
V nasprotju s splošnim prepričanjem žrtve nasilja redko odkrito spregovorijo o svoji izkušnji. Razlogov je več: strah pred maščevanjem, občutek sramu, prepričanje, da si nasilje zaslužijo, ali pa preprosto dvom, da jim bo kdo prisluhnil. Posledično pogosto opazimo le spremembo v vedenju – umikanje, padec koncentracije, tesnobo, izostajanje od pouka ali nenadno izgubo zanimanja za druženje.
Kaj lahko storiš, če si žrtev medvrstniškega nasilja?
Če se znajdeš v vlogi žrtve, je prvi in najpomembnejši korak ta, da o tem spregovoriš. Zaupanje odrasli osebi – svetovalnemu delavcu, učitelju, staršu ali drugi odgovorni osebi – pogosto odpre pot k reševanju situacije. Pomembno je vedeti, da prijava nasilja ni znak šibkosti, temveč poguma. Enako velja za tiste, ki nasilje opazijo. Vloga tihe priče pogosto prispeva k temu, da se nasilje nadaljuje.
V šolah so na voljo svetovalne službe, kjer lahko poišeš pomoč zaupno in brez strahu pred obsojanjem. Poleg tega deluje TOM telefon (116 111), ki mladim ponuja anonimno in brezplačno podporo. Na voljo so tudi spletni portali, kot je www.tosemjaz.net, kjer strokovnjaki odgovarjajo na vprašanja mladih.
Nasilje se ne ustavi samo. Vsak ima pravico do spoštovanja in varnosti. Če doživljaš ali opaziš nasilje, ukrepaj in poišči pomoč. Vsak korak v pravo smer lahko naredi veliko spremembo.
