Gledališki igralec upodablja različne like in njihove zgodbe približa občinstvu.
Pri tem uporablja glas, govor, obrazno mimiko, gibanje in domišljijo, da napisano dramsko besedilo spremeni v živ odrski prizor.
Delo pri predstavi se začne precej pred premiero. Igralec najprej prebere besedilo, raziskuje svoj lik ter poskuša razumeti njegove odnose, želje in dejanja. Skupaj z režiserjem in drugimi igralci išče način, kako bo lik govoril, se gibal in odzival v posameznih prizorih.
Velik del priprav poteka na vajah.
Igralec preizkuša različne interpretacije, sprejema režiserjeve usmeritve in svoje igranje prilagaja celotni uprizoritvi. Besedilo se mora naučiti, vendar samo pomnjenje replik ni dovolj. Na odru mora pozorno poslušati soigralce, se odzivati nanje ter ohraniti zbranost tudi ob nepričakovanih zapletih.
Pri nastajanju predstave sodeluje z režiserjem, dramaturgom, scenografom, kostumografom, lektorjem, oblikovalcem svetlobe in drugimi člani gledališke ekipe. Upoštevati mora razpored gibanja po odru, svetlobne spremembe, glasbene iztočnice ter uporabo kostumov, rekvizitov in scenografije.
Igralec mora skrbeti za svoj glas in telo, saj sta njegovi osnovni izrazni sredstvi. Delo lahko vključuje govorne, dihalne, gibalne in pevske vaje, pri nekaterih predstavah pa tudi ples, odrski boj ali zahtevnejše fizične prizore. Posebno pozornost mora nameniti jasni izgovarjavi in glasnosti, da ga občinstvo razume tudi brez mikrofona.
Predstava se z vsako ponovitvijo nekoliko spremeni. Občinstvo se odziva drugače, igralec pa mora kljub temu ohraniti dogovorjeni potek in značaj uprizoritve. Čeprav isti lik igra več mesecev ali let, mora na odru delovati, kot da se dogajanje odvija prvič.
Gledališki igralci se lahko zaposlijo v gledališču ali sodelujejo pri posameznih projektih kot samozaposleni oziroma svobodni ustvarjalci.
Nastopajo lahko tudi v lutkovnih in radijskih igrah, filmih, televizijskih serijah, sinhronizacijah, oglasih ter pri branju zvočnih knjig. Delo pogosto vključuje avdicije, na katerih ustvarjalna ekipa izbira igralce za posamezne vloge.
Urnik se razlikuje od običajnega delovnega časa. Vaje lahko potekajo dopoldne ali popoldne, predstave pa večinoma zvečer, ob koncih tedna in praznikih. Igralci lahko tudi gostujejo v drugih krajih ali sodelujejo na gledaliških festivalih.
Za ta poklic so pomembni ustvarjalnost, vztrajnost, čustvena odprtost, dober spomin in sposobnost sodelovanja. Igralec mora znati sprejeti kritiko, večkrat ponoviti isti prizor ter se prilagajati različnim režijskim pristopom. Poklic prinaša tudi negotovost, saj uspešno opravljena avdicija ali nova vloga nista zagotovljeni.
V Sloveniji je najbolj neposredna izobraževalna pot študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Prvostopenjski program traja štiri leta, kandidati pa morajo opraviti preizkus posebne nadarjenosti. Nekateri igralci do poklica pridejo tudi po drugih poteh, denimo z dolgoletnim praktičnim delom, gledališkimi delavnicami in nastopanjem v različnih projektih.
