Zimski solsticij na severni polobi nastopi 21. ali 22. decembra, ko je dan najkrajši in noč najdaljša – takrat se prav tako začne koledarska zima.
Zimski solsticij se zgodi dvakrat na leto, ker je Zemljina rotacijska os nagnjena za 23,4 stopinje glede na njeno pozicijo do sonca. Nagib pozvroča letne čase na Zemlji, saj severna in južna polobla v enem letu dobita neenake količine sončne svetlobe: od marca do septembra je na severni polobli več dnevne svetlobe (pomlad in poletje) – medtem ko se od septembra do marca noči podaljšajo (jesen in zima). Medtem ko se na severni polobli začenja zima, južna polobla praznuje prvi dan poletja.
A brez strahu, zemljani, ki živimo severno od ekvatorja – vsak dan, ki sledi zimskemu solsticiju, se postopoma daljša, ure dnevne svetlobe se povečajo, počasi pa se tudi mi premikamo proti poletju.
Beseda “solsticij” izhaja iz latinske besede “solstitium”, kar pomeni “sonce miruje”. V tem obdobju se zares zdi, da se navidezno gibanje sončne poti za kratek čas ustavi. Toda to se ne zgodi le za en dan; v najtemnejše zimske dni zares vstopimo ob solsticiju, a to v resnici traja več dni – vse do 25. decembra zjutraj, ko se dnevna svetloba podaljša za dobro minuto.
Zimski solsticij je povezan z mnogimi starimi običaji, to pomembno prelomnico so vsako leto častila ljudstva in kulture po celem svetu in skozi različna zgodovinska obdobja. Pravijo, da je tančica med duhovnim in fizičnim svetom med solsticijem tanjša kot kadar koli prej, kar nam omogoča, da se počutimo, kot da se premikamo skozi čas. To je prav tako dobra priložnost, da počastimo naše prednike in se poklonimo tistim v naši družini, ki so trajno vplivali na naša življenja.
Ta dogodek je bil že pred širitvijo katoliške vere pomembno zvezan z idejo rojstva – že Starodavni egipčanski bog Oziris, rimski bog Sol Invictus in grški bog Apolon so praznovali rojstni dan 25. decembra, dolga stoletja pred prihodom Jezusa in krščanstva.
Sredina zime je v preteklosti prav tako usmerjala zakol živali, setev poljščin in spravljanje zimskih zalog hrane. Zimski solsticij je tako v starih agrarnih družbah prav tako veljal za zadnje praznovanje pred globoko zimo in »meseci lakote«. Samo najmočnejše živali so se obdržale čez zimo; ostale so pred mrazom zaklali in njihovo meso ohranili. Medica in vino, pridelana ob koncu poletja, sta do zimskega solsticija že fermentirala in bila pripravljena za pitje. Sredi zime je bilo torej veliko razlogov za zadnjo pogostitev. Ljudje so verjeli, da se duh poletja, življenja, plodnosti in rasti pozimi zateče v zimzeleno grmovje in drevje, zato so z njimi krasili svoje domove. Ta tradicija še danes služi kot opomnik, naj sprejmemo svetlobo v najtemnejšem dnevu v letu in spoštujemo silo narave. Velik pomen so v starih kulturah imele tudi sveče in ogenj, saj sta svetloba in toplota simbolizirali spodbujanje vrnitve sonca. Številne tradicije, ki so v preteklosti potekale v času zimskega solstciija, so tako vtkane v naša božična praznovanja.
