Prvi november je v številnih družinah povezan z obiskom pokopališča in srečanjem s sorodniki.
Toda običaji ob tem dnevu niso bili vedno takšni kot danes. Otroci so na ta dan nekoč hodili od hiše do hiše po posebne kruhke, krizanteme pa še niso bile tako tesno povezane z grobovi.
Kaj se je ohranilo in kako se je spreminjalo spominjanje pokojnih?
Dan spomina na mrtve in vsi sveti nista povsem isto
V Sloveniji je 1. november državni praznik in dela prost dan z uradnim imenom dan spomina na mrtve. Namenjen je spominjanju pokojnih ne glede na versko pripadnost.
Na isti datum Katoliška cerkev praznuje vse svete. To je praznik vseh svetnikov, tudi tistih, ki niso bili uradno razglašeni za svetnike. Čeprav se poimenovanji v vsakdanjem govoru prepletata, imata različen pomen.
V cerkvenem koledarju je pokojnim posebej namenjen 2. november
Prazniku vseh svetih sledi spomin vseh vernih rajnih, ki mu pravimo tudi verne duše. V katoliški tradiciji je ta dan posebej namenjen molitvi za pokojne.
Običaji obiskovanja grobov in spominjanja umrlih so se povezali z obema dnevoma. Zato lahko pri opisih starejših navad naletimo na različne datume: predvečer vseh svetih, 1. november ali dan vernih duš.
Otroci so hodili od hiše do hiše po kruhke
Ponekod na Slovenskem so ob teh praznikih pekli majhne hlebčke in jih delili otrokom ter revnejšim. Imenovali so jih prešce, prešice, vahči, vahtiči in še drugače, odvisno od kraja.
Otroci so jih zbirali v vreče ali malhe med obiskovanjem hiš, gospodinje pa so jih lahko delile tudi pred cerkvijo ali pokopališčem. Obdarovanje je bilo povezano z molitvijo za pokojne: prejemniki naj bi molili za duše umrlih sorodnikov darovalcev.
Po prešce je hodil tudi Ivan Cankar
Cankar je zbiranje prešc opisal v avtobiografskih črticah Moje življenje. Spominjal se je, kako so se otroci z malhami čez ramo zgodaj odpravili na pot po okrogle koruzne hlebčke.
Njegov zapis je eden od ohranjenih opisov tega običaja in je prispeval k današnji prepoznavnosti prešc na Vrhniškem. Navada torej ni le podatek iz etnoloških raziskav, ampak se je ohranila tudi v literarnem spominu na otroštvo.
Krizanteme niso bile vedno pokopališko cvetje
Krizanteme cvetijo pozno v letu, ko je drugega vrtnega cvetja že precej manj. Njihov čas cvetenja se zato ujema z novembrskim obiskovanjem grobov. V našem okolju so postale izrazito povezane s spominjanjem pokojnih.
Toda njihov pomen ni omejen na žalovanje. Kot opozarjajo v Arboretumu Volčji Potok, jih Ivan Cankar v Beli krizantemi leta 1910 ni povezoval s pokopališčem. Tudi Ivana Kobilca in Matej Sternen sta jih upodabljala v cvetličnih tihožitjih.
Nekdanja pokopališča so danes lahko parki
Pokopališča niso ostajala vedno na istem mestu. Ko so mesta rasla in je začelo primanjkovati prostora, so urejali nova, stare površine pa pozneje namenili drugim dejavnostim.
V Ljubljani je bilo pokopališče pri sv. Krištofu na območju današnjega Navja in Gospodarskega razstavišča. Ko je postalo pretesno, so leta 1906 odprli novo pokopališče pri sv. Križu, na območju današnjih Žal. Spominski park Navje z ohranjenimi nagrobniki še danes priča o prejšnji namembnosti prostora.
Plečnikove Žale so dobile ime Vrt vseh svetih
Znameniti kompleks poslovilnih kapelic na ljubljanskih Žalah je Jože Plečnik poimenoval Vrt vseh svetih. Zasnoval je štirinajst kapelic, razporejenih okoli osrednje molilnice, namesto ene same velike poslovilne stavbe.
Kompleks so odprli leta 1940, ko je pokopališče tam delovalo že več desetletij. Pri obisku Žal zato vidimo tudi različna obdobja njihovega nastajanja: pokopališče je starejše od Plečnikovega monumentalnega vhoda in kapelic.
