Hobotnice imajo tri srca, modro kri in živčni sistem, ki se razteza daleč v njihove lovke.
Stisnejo se lahko skozi presenetljivo majhne odprtine, mnoge pa lahko s kožo v trenutku spremenijo videz in se skoraj zlijejo z okolico.
Zaradi nenavadne telesne zgradbe in razvitega vedenja se zdijo skoraj kot bitja z drugega planeta.
V resnici so mehkužci in sorodnice lignjev, njihove številne posebnosti pa razkrivajo, kako izjemno so prilagojene življenju v morju.
Imajo tri srca in modro kri
Dve srci črpata kri skozi škrge, kjer se oskrbi s kisikom, tretje pa jo poganja po preostalem telesu. Njihova kri ni rdeča, temveč modra, saj za prenos kisika uporablja hemocianin, beljakovino, ki vsebuje baker. Človeška kri vsebuje hemoglobin z železom, zaradi katerega je rdeča.
Velik del živčnega sistema je v lovkah
Hobotnica nima devetih možganov, kot se pogosto poenostavljeno navaja. Ima osrednje možgane, vendar je velik del njenih živčnih celic razporejen po lovkah. Te lahko zato zelo zapletene gibe izvajajo z določeno mero samostojnosti, medtem ko osrednji možgani usmerjajo vedenje živali.
Takšna zgradba hobotnici omogoča, da z različnimi lovkami hkrati raziskuje okolico, išče hrano in se premika. Njene lovke niso le gibljive, temveč tudi izredno občutljive.
Z lovkami tudi okušajo
Na priseskih so receptorji, s katerimi hobotnica zaznava kemične snovi in površino predmetov. Ko se z lovkami dotika morskega dna, tako ne tipa le oblik, temveč pridobiva tudi informacije, podobne okusu.
To ji pomaga razlikovati med kamnom, plenom in drugimi predmeti v okolici. Ko se dotakne raka, školjke ali druge živali, lahko s priseski zazna kemične snovi na njeni površini.
V trenutku spremenijo videz
Mnoge hobotnice lahko s posebnimi celicami v koži hitro spremenijo barvo in vzorec telesa. Nekatere prilagodijo tudi teksturo kože, zato lahko posnemajo videz skal, peska, alg ali koral.
Še bolj nenavadno je, da imajo hobotnice v očeh le eno znano vrsto svetlobnega receptorja, zato najverjetneje ne razlikujejo barv tako kot ljudje. Kako jim kljub temu uspe tako učinkovito prilagajati videz okolici, še ni povsem pojasnjeno.
Skozi odprtino spravijo skoraj vse telo
Hobotnice nimajo kosti niti zunanjega oklepa. Najtrši del njihovega telesa je t. i. kljun, s katerim razkosajo hrano. Skozi odprtino, skozi katero lahko spravijo kljun, lahko praviloma stisnejo tudi preostanek mehkega telesa.
Ta sposobnost jim omogoča skrivanje v ozkih skalnih razpokah, zaradi nje pa slovijo tudi kot spretne ubežnice iz akvarijev.
Znajo reševati probleme
Hobotnice sodijo med kognitivno najsposobnejše nevretenčarje. V nadzorovanem okolju se lahko naučijo odpreti posodo, se premikati skozi preprost labirint ter razlikovati med oblikami in vzorci. Nekatere prepoznajo tudi ljudi, ki skrbijo zanje.
Njihova inteligenca se je razvila povsem drugače kot pri vretenčarjih. Prav zato raziskovalce zanima, kako žival s tako drugače zgrajenim živčnim sistemom sprejema odločitve, se uči in si zapomni rešitve.
Nekatere uporabljajo predmete kot orodje
Ob obali Indonezije so raziskovalci opazovali hobotnice, ki so pobirale polovice kokosovih lupin, jih prenašale po morskem dnu in pozneje sestavile v zavetje. Ker lupine med prenašanjem niso zagotavljale zaščite, temveč so bile shranjene za poznejšo uporabo, so raziskovalci vedenje opisali kot uporabo orodja.
Njihova obramba ni omejena na črnilo
Ko se počutijo ogrožene, lahko nekatere hobotnice v vodo izpustijo oblak črnila, ki plenilcu zakrije pogled in jim omogoči pobeg. Hitro se lahko odrinejo tudi z iztiskanjem vode skozi poseben lijak.
Če izgubijo del lovke, jo lahko sčasoma obnovijo. Vse vrste pa nimajo enakih obrambnih sposobnosti. Nekatere globokomorske hobotnice nimajo črnilne vrečke, pri nekaterih pa je omejena tudi sposobnost spreminjanja barve in teksture kože.
Njihovo življenje je pogosto presenetljivo kratko
Čeprav imajo hobotnice zapleten živčni sistem in izjemne sposobnosti, številne vrste živijo le nekaj let. Samica po odložitvi jajčec zanje skrbno skrbi, jih čisti in usmerja tok vode proti njim. V tem obdobju pogosto preneha jesti in navadno pogine kmalu po izvalitvi mladičev.
