Poletno vreme lahko v enem samem dnevu prinese žgoče sonce, soparo, temne nevihtne oblake in naliv s točo.
Za temi pojavi se skrivajo presenetljivi procesi. Strela za kratek čas segreje zrak bolj kot Sonce, mavrica je v resnici krožna, vonj po dežju pa ima celo svoje ime.
Kaj se torej dogaja v ozračju med najbolj vročimi in nevihtnimi dnevi leta?
Vročinski val lahko povzroči vročinska kupola
Dolgotrajen vročinski val pogosto spremlja vztrajno območje visokega zračnega tlaka. Zrak se v njem spušča, pri tem pa se stiska in segreva. Hkrati zavira nastajanje oblakov in padavin, zato sonce več dni zapored močno segreva tla.
Takšen vremenski vzorec deluje podobno kot pokrov nad loncem in se lahko le počasi premika. Vročina se zato nad širšim območjem stopnjuje in vztraja več dni.
Strela je bolj vroča od površja Sonca
Ko skozi ozračje švigne strela, lahko zrak ob njej za kratek čas doseže temperaturo okoli 30.000 stopinj Celzija. To je približno petkrat več od temperature na površju Sonca.
Zrak se zaradi nenadnega segrevanja silovito razširi in ustvari udarni val, ki ga slišimo kot grmenje. Svetloba do nas pripotuje skoraj takoj, zvok pa počasneje, zato strelo najprej vidimo in šele nato slišimo grom. Približno razdaljo do strele v kilometrih lahko ocenimo tako, da število sekund med bliskom in gromom delimo s tri.
Toča nastaja plast za plastjo
Toča nastaja v močnih nevihtnih oblakih, kjer hitro dvigajoči se zračni tokovi odnesejo vodne kapljice visoko v zelo mrzel del ozračja. Tam kapljice zamrznejo, nato pa se na ledena zrna oprijemajo nove kapljice in ustvarjajo dodatne plasti ledu.
Ko ledeno zrno postane pretežko, da bi ga dvigajoči se zrak še zadrževal v oblaku, pade proti tlom. Večja zrna toče zato navadno nastanejo v nevihtah z močnimi zračnimi tokovi.
Dežne kaplje niso oblikovane kot solze
Na risbah je dežna kaplja pogosto prikazana kot solza z zašiljenim vrhom. V resnici so majhne kapljice skoraj okrogle. Večje med padanjem zaradi upora zraka postanejo nekoliko sploščene na spodnji strani, zelo velike pa se lahko še pred padcem na tla razdelijo na manjše.
Drobne kapljice v oblaku so tako lahke, da jih zračni tokovi dolgo zadržujejo v zraku. Ko dovolj zrastejo in postanejo težje, začnejo padati kot dež.
Mavrica je pravzaprav krog
Mavrica nima oblike loka samo zato, ker bi se na določeni višini preprosto končala. V resnici je krožna, vendar s tal običajno vidimo le njen zgornji del, saj preostanek kroga zakrivata obzorje in površje.
Celotno krožno mavrico je lažje opaziti z dovolj velike višine, na primer iz letala, če so položaj Sonca, dežnih kapljic in opazovalca ravno pravi.
Vroč asfalt lahko ustvari lažno podobo vode
V zelo vročem dnevu je lahko cesta v daljavi videti mokra, kot da se na njej blešči voda. Ko se ji približamo, navidezna voda izgine.
Gre za optično prevaro, ki nastane zaradi lomljenja svetlobe v različno segretih plasteh zraka. Zrak tik nad vročim asfaltom je veliko toplejši od zraka nekoliko višje, zato se svetloba ukrivi in ustvari navidezno podobo neba, ki spominja na vodo.
Vlažna vročina je občutno napornejša
Telo se hladi predvsem z izhlapevanjem znoja. Kadar je v zraku veliko vlage, znoj izhlapeva počasneje, zato se telo težje ohlaja.
Zaradi tega je lahko 30 stopinj ob visoki zračni vlagi občutno bolj neprijetnih kot enaka temperatura v suhem zraku. Pomembna torej ni samo številka na termometru, ampak tudi količina vlage v ozračju.
Poletne nevihte se pogosto razvijejo popoldne
Sonce čez dan segreva tla, ta pa zrak tik nad njimi. Topel in vlažen zrak se začne dvigati, med vzpenjanjem se ohlaja, vodna para pa se spreminja v drobne kapljice. Tako lahko nastanejo visoki nevihtni oblaki.
Ker je segrevanje tal navadno najmočnejše pozneje čez dan, se številne poletne nevihte pojavijo popoldne ali proti večeru. Nevihtni oblaki lahko segajo tudi več kot deset kilometrov visoko ter prinesejo nalive, sunke vetra, strele in točo.
Vonj po dežju ima svoje ime
Značilnemu vonju, ki se pojavi ob prvih kapljah po daljšem suhem obdobju, pravimo petrikor. Nastane zaradi različnih snovi v tleh in na rastlinah, med njimi tudi geosmina, ki ga proizvajajo nekatere bakterije v prsti.
Ko dežne kaplje padejo na tla, se v zrak sprostijo drobne kapljice oziroma aerosoli, ki lahko vsebujejo te snovi. Človeški nos je za geosmin zelo občutljiv, zato lahko značilen zemeljski vonj zaznamo že v izredno majhnih količinah.
