Če si zamudil/a poletni solsticij, brez panike.
Poletje ni nikamor pobegnilo.
Pravzaprav se šele zares začenja: z zadnjimi šolskimi dnevi, načrti za počitnice, sladoledom in morjem.
Astronomsko gledano je najdaljši dan res že za nami. A ravno tu postane zanimivo: čeprav se dnevi po solsticiju začnejo počasi krajšati, najtoplejši del poletja šele prihaja. Večeri se še vedno zdijo dolgi, asfalt v vročini migeta, po nevihti zadiši po mokri zemlji, vreme pa se lahko v nekaj urah spremeni iz jasnega v dramatično.
In prav v teh vsakdanjih poletnih trenutkih se skriva kar nekaj zanimivosti.
Najdaljši dan, ne pa nujno najbolj vroč
Poletni solsticij je trenutek, ko imamo na severni polobli najdaljši dan in najkrajšo noč v letu. Takrat dobimo največ dnevne svetlobe, zato bi bilo logično pričakovati, da je to tudi najbolj vroč dan.
Ampak običajno ni.
Razlog je v zamiku. Zemlja, morje, jezera, asfalt, stavbe in ozračje se ne segrejejo takoj. Toploto sprejemajo postopoma in jo nato tudi postopoma oddajajo. Podobno se zgodi čez dan: Sonce je najvišje okoli poldneva, najtopleje pa je pogosto šele popoldne.
Pri poletju je zgodba podobna, samo v večjem merilu. Čeprav največ dnevne svetlobe dobimo okoli solsticija, se ozračje in površje še naprej segrevata. Zato najtoplejši dnevi pogosto pridejo šele julija ali avgusta.
Po domače: Sonce je že doseglo svoj poletni vrhunec, Zemlja pa še vedno “nabira” toploto.
Dnevi so krajši, a tega skoraj ne opazimo
Po solsticiju se dnevi začnejo počasi krajšati. To zveni skoraj malo nepravično: poletje se komaj začne, svetlobe pa je vsak dan že za nekaj trenutkov manj.
A v resnici tega skoraj ne opazimo. Razlike so na začetku zelo majhne, poletni večeri pa se še nekaj časa zdijo dolgi in svetli. Poleg tega se sončni vzhodi in zahodi skozi leto ne premikajo popolnoma enakomerno. Zato najdaljši dan ni nujno tudi dan, ko imamo občutek najdaljšega večera. To je eden od razlogov, zakaj se nam zdi, da se poletje šele začenja, čeprav je astronomski vrhunec svetlobe že mimo.
Vonj po dežju ima celo svoje ime
Poznaš tisti vonj, ko po dolgem vročem dnevu padejo prve kaplje dežja? Nekaj med mokro zemljo, prahom, rastlinami in svežino. Ta vonj ima celo svoje ime: petrikor.
Petrikor nastane, ko dež pade na suho zemljo ali druge površine in v zrak sprosti drobne delce ter spojine, ki so se tam nabirale med suhim obdobjem. Eden od razlogov za značilen “zemeljski” vonj je snov geosmin, ki jo proizvajajo mikroorganizmi v tleh.
Zato je vonj po poletnem dežju pogosto močnejši po daljšem obdobju vročine in suše. Tla so suha, prah se nabere, prve kaplje pa vse skupaj dvignejo v zrak.
Luža na cesti, ki je v resnici ni
Ko poleti pogledaš proti cesti, se včasih zdi, kot da asfalt migeta ali da je nekje naprej luža. Potem prideš bližje — in luže ni nikjer.
Gre za optični pojav, ko vroč asfalt segreje zrak tik nad cesto. Ker ima vroč zrak drugačno gostoto kot hladnejši zrak nad njim, se svetloba skozi te plasti lomi nekoliko drugače. Naši možgani pa to včasih razumejo kot bleščečo površino ali oddaljeno vodo.
Zato se zdi, da cesta “valovi”. V resnici ne valovi asfalt, ampak svetloba, ki potuje skozi zelo vroč zrak.
Jutro brez oblaka, popoldne pa nevihta
Poletne nevihte se običajno pojavijo ravno takrat, ko se zdi, da je dan popolnoma miren. Jutro je lahko sončno in brez oblačka, nekaj ur pozneje pa se na nebu že zbirajo temni oblaki.
To ni naključje. Sonce čez dan močno segreje tla, zato se topel zrak pri tleh začne dvigati. Če je v ozračju dovolj vlage in nestabilnosti, se iz tega dvigajočega zraka razvijejo visoki nevihtni oblaki, ki lahko prinesejo močne nalive, grmenje in strele.
Zato se poletne nevihte pogosto razvijejo prav popoldne, ko je segrevanje tal najmočnejše. Kar se zjutraj zdi kot popoln dan za izlet, se lahko do večera spremeni v pravo nevihtno predstavo.
