Dolgo časa je v znanosti prevladovalo prepričanje, da se možgani po otroštvu bistveno ne spreminjajo več.
Danes vemo, da to ne drži.
Človeški možgani ostajajo prilagodljivi tudi v mladostništvu in odraslosti. To sposobnost imenujemo nevroplastičnost.
Nevroplastičnost pomeni, da se struktura in delovanje možganov spreminjata kot odziv na izkušnje, učenje in ponavljanje. Povezave med nevroni se krepijo, oslabijo ali preoblikujejo glede na to, kako pogosto jih uporabljamo.
Mladostništvo kot obdobje intenzivnih sprememb
Najstniška leta so z vidika razvoja možganov posebno obdobje. Del možganov, odgovoren za načrtovanje, samoregulacijo in dolgoročno odločanje (prefrontalna skorja), se razvija dlje kot področja, povezana z nagrajevanjem in čustvi. To pomeni, da so možgani mladostnikov hkrati zelo odzivni na dražljaje in izjemno prilagodljivi.
Ravno zaradi te prilagodljivosti ima ponavljanje pomembno vlogo. Nevrološke poti, ki se pogosto aktivirajo, postajajo učinkovitejše. To velja tako za učenje matematike ali jezika kot za vsakodnevne navade.
Učenje kot proces gradnje povezav
Vsakič, ko se posameznik uči nove snovi, ne gre le za shranjevanje informacij, temveč za krepitev povezav med nevroni. Sprva so te povezave šibkejše, zato je razumevanje počasnejše in napornejše. Z vztrajnim ponavljanjem pa postajajo poti hitrejše in stabilnejše.
To pojasnjuje, zakaj začetne težave pri določenem predmetu ne pomenijo trajne omejitve. Razlike med posamezniki pogosto odražajo različno stopnjo utrjenosti določenih povezav, ne pa nespremenljive sposobnosti.
Pozornost in vpliv okolja
Nevroplastičnost ne deluje le na področju šolskega znanja. Enako velja za pozornost in navade. Okolje, ki spodbuja hitro menjavanje dražljajev, krepi vzorce kratkotrajne osredotočenosti. Okolje, ki zahteva daljšo zbranost, postopoma utrjuje sposobnost vztrajanja.
Možgani se ne prilagajajo glede na to, ali je določen vzorec koristen ali škodljiv. Prilagajajo se glede na pogostost uporabe. Zato ima način preživljanja časa dolgoročne posledice za oblikovanje navad in kognitivnih sposobnosti.
Nevroplastičnost pomeni, da razvoj ni zaključen proces. Sposobnosti niso dokončno določene v otroštvu, temveč se oblikujejo skozi izkušnje. Hkrati pa ta prilagodljivost prinaša odgovornost: ponavljanje utrjuje tako koristne kot nekoristne vzorce.
