Ptica, ki se je izvalila pred nekaj meseci, se lahko na prvo selitev odpravi brez staršev in kljub temu najde kraj, ki ga še nikoli ni videla.
Takšni podvigi se vsako pomlad in jesen dogajajo nad nami, velik del poti pa ptice opravijo ponoči, ko jih sploh ne opazimo.
Jutri, 10. oktobra, obeležujemo svetovni dan ptic selivk, zato smo zbrali nekaj zanimivosti o enem najzahtevnejših potovanj v živalskem svetu.
Mlade ptice lahko odpotujejo brez staršev
Številne mlade ptice se na prvo selitev odpravijo le nekaj mesecev po izvalitvi. Pri nekaterih vrstah jih pri tem ne spremljajo odrasle ptice, ki bi jim pokazale pot.
Kljub temu vedo, v katero smer morajo odleteti in približno kako dolgo morajo potovati. Pri nekaterih vrstah so namreč smer, čas odhoda in približno trajanje prve selitve prirojeni. Z nadaljnjimi potovanji ptice spoznavajo primerna postajališča ter se naučijo bolje odzivati na vreme in druge razmere.
Največ selitev poteka ponoči
Čeprav nekatere ujede, lastovke in vodne ptice potujejo podnevi, se večina ptic seli ponoči. Takrat je zrak hladnejši in pogosto mirnejši, ptice pa so manj izpostavljene nekaterim plenilcem.
Potovanje ponoči jim omogoča tudi, da dan namenijo iskanju hrane. To je pomembno predvsem za manjše vrste, ki morajo med posameznimi etapami hitro obnoviti porabljene energijske zaloge.
Uporabljajo več različnih »kompasov«
Ptice poti ne iščejo samo s pogledom na pokrajino. Pri orientaciji lahko uporabljajo položaj Sonca, vrtenje zvezdnega neba, polarizirano svetlobo ob sončnem vzhodu in zahodu ter zemeljsko magnetno polje.
Podnevi jim lahko pomagajo tudi reke, obale, jezera in gorske verige. Različne informacije med seboj povezujejo, zato lahko smer ohranijo tudi takrat, ko je eden od znakov zaradi oblakov, teme ali vremena slabše viden.
Pred zimo ne odletijo samo zaradi mraza
Ptice se jeseni ne selijo samo zato, ker bi jih začelo zebsti. Mnoge vrste dobro prenašajo nizke temperature, če imajo na voljo dovolj hrane.
Večja težava je, da je pozimi manj žuželk, semen in druge hrane, številne vodne površine pa zamrznejo. Selitev pticam omogoča, da v različnih delih leta izkoristijo območja, kjer je hrane več. Spomladi se nato vrnejo na sever, kjer dolgi dnevi in obilje hrane ustvarijo ugodne razmere za gnezdenje.
Nekatere so v zraku več kot štiri dni
Sibirska prosenka gnezdi na severu Sibirije in Aljaske, prezimuje pa tudi na Havajih in drugih pacifiških otokih. Ker med tema območjema ni primernega kopnega za pristanek, mora velik del poti opraviti brez postanka.
V zraku lahko ostane več kot sto ur in v tem času preleti od 5.000 do 7.000 kilometrov. Pred odhodom si ustvari velike maščobne zaloge, med potjo pa je odvisna tudi od ugodnega vetra.
Letenje v obliki črke V varčuje z energijo
Gosi, žerjavi in nekatere druge večje ptice med selitvijo pogosto oblikujejo prepoznavno črko V. Takšna razporeditev ni naključna.
Vsaka ptica leti nekoliko ob strani za ptico pred seboj, kjer lahko izkoristi dvigovanje zraka, ki ga ustvarjajo njene peruti. Tako za letenje porabi manj energije. Najtežje delo opravlja ptica na čelu, zato se lahko posameznice na tem položaju izmenjujejo. Letenje v skupini jim pomaga tudi pri ohranjanju smeri in spremljanju drugih članov jate.
Ptice lahko zaznajo tudi vremenski radarji
Vremenski radar ne zaznava samo dežja, snega in neviht. Njegovi signali se odbijajo tudi od množice ptic v zraku.
Raziskovalci lahko iz teh podatkov ocenjujejo smer, hitrost in intenzivnost nočne selitve. Sistem BirdCast jih uporablja za zemljevide in napovedi selitvenega dogajanja. Sami radarski podatki praviloma ne zadoščajo za zanesljivo določitev vrste, zato jih raziskovalci povezujejo z opazovanji na tleh, zvočnimi posnetki in drugimi raziskovalnimi metodami.
