Ob okoljskih temah lahko občutimo marsikaj: zanimanje, zaskrbljenost, jezo, žalost ali željo po spremembah.
Kadar se skrb zaradi podnebnih sprememb in drugih okoljskih težav pogosto vrača ali postane obremenjujoča, govorimo o ekoanksioznosti.
Ekoanksioznost ni uradna diagnoza. Tudi vsaka skrb za okolje še ne pomeni, da jo doživljaš. Izraz opisuje močnejše čustvene odzive na dogajanje v okolju in negotovost, povezano z njegovo prihodnostjo.
Skrb ni nujno nekaj slabega
Če te okoljske težave skrbijo, to še ne pomeni, da je s tabo kaj narobe. Zaskrbljenost je lahko razumljiv odziv na informacije o podnebnih spremembah, onesnaževanju ali izgubljanju biotske raznovrstnosti.
Takšni občutki se ne kažejo vedno kot strah. Pojavijo se lahko tudi žalost, jeza, razočaranje, krivda ali občutek, da je problem prevelik. Nekoga spodbudijo k iskanju dodatnih informacij, drugi pa se začne okoljskim vsebinam izogibati, ker ga preveč obremenijo.
Skrb lahko vodi tudi k ukrepanju. Težava postane predvsem takrat, ko se je ne moreš več otresti in ti začne jemati energijo za druge dele življenja.
Zakaj se o ekoanksioznosti govori predvsem pri mladih?
Okoljske spremembe so povezane s prihodnostjo, zato ni nenavadno, da o njih veliko razmišljajo prav mlajše generacije. Občutek negotovosti lahko okrepi tudi dejstvo, da so številne pomembne rešitve odvisne od političnih odločitev, podjetij in mednarodnega sodelovanja.
V mednarodni raziskavi je 10.000 ljudi, starih od 16 do 25 let, odgovarjalo na vprašanja o svojih občutkih glede podnebnih sprememb. Njihova stiska ni bila povezana samo z okoljskimi skrbmi, temveč tudi z občutkom, da se oblasti na podnebno krizo ne odzivajo dovolj odločno.
Kdaj je dobro skrb vzeti resneje?
Meja ni pri vseh enaka. Pozornost je smiselna, če se misli o okoljski prihodnosti nenehno vračajo, zaradi njih težko zaspiš ali se slabše osredotočiš na šolsko delo. Podobno velja, če začneš izgubljati zanimanje za stvari, ki so ti bile prej pomembne, ali imaš občutek, da načrtovanje prihodnosti nima smisla.
Na počutje lahko vpliva tudi način spremljanja novic. Če okoljske vsebine preverjaš skoraj brez premora, lahko dobiš vtis, da se ne dogaja nič drugega. Na drugi strani popolno izogibanje temi skrbi navadno ne odpravi.
Pomaga lahko bolj premišljena izbira virov in časa, namenjenega novicam. Ni treba spremljati vsake objave, da bi bil/a dobro obveščen/a. Odmik od zaslona prav tako ne pomeni, da ti za okolje ni več mar.
Odgovornost ni samo na posamezniku
Nasveti o varčevanju z energijo, ločevanju odpadkov ali okolju prijaznejšem prevozu so lahko koristni. Vendar podnebne krize ne more rešiti en človek z brezhibnimi navadami.
Osebne odločitve imajo pomen, toda velike spremembe zahtevajo tudi drugačne načine proizvodnje, prometa in rabe energije ter ustrezne ukrepe držav in podjetij. Zato se ni smiselno obtoževati za vsako odločitev, pri kateri okolju prijaznejša možnost ni dostopna ali izvedljiva.
Izbereš lahko nekaj sprememb, ki jih lahko res vključiš v svoj vsakdan. Ni pa treba, da je vsaka odločitev popolna.
Povezovanje zmanjšuje občutek nemoči
O okoljskih skrbeh se lahko pogovoriš s prijatelji, doma ali v šoli. Morda ugotoviš, da podobno razmišljajo tudi drugi in da teh občutkov ni treba nositi sam/a.
Če želiš ukrepati, lahko izbereš področje, ki ti je blizu. To je lahko sodelovanje pri šolskem projektu, lokalni pobudi, prostovoljni akciji ali organizaciji, ki se ukvarja z okoljem. Skupno delovanje ne reši vseh težav, lahko pa prinese občutek povezanosti in pokaže, kje so spremembe dejansko mogoče.
Če začne skrb močno vplivati na tvoje spanje, učenje, odnose ali vsakodnevne dejavnosti, se lahko obrneš na starša, drugo odraslo osebo, šolsko svetovalno službo ali osebnega zdravnika. Namen pogovora ni zmanjševanje pomena okoljskih težav, temveč iskanje načina, da skrb ne prevzame vsega prostora v tvojem življenju.
Ni ti treba izbirati med brezbrižnostjo in občutkom, da moraš sam/a rešiti ves planet. Za okolje ti je lahko mar, ob tem pa lahko poskrbiš tudi za svoje počutje.
