Jezik uporabljamo ves čas – pri pouku, v pogovoru s prijatelji, med spremljanjem novic in pri vsakdanjih opravkih.
Za gluhe dostop do znakovnega jezika zato ni le vprašanje sporazumevanja, ampak tudi možnost, da enakovredno sodelujejo v šoli in družbi.
Na to 23. septembra opozarja mednarodni dan znakovnih jezikov, ki letos poteka pod geslom Uveljavljanje človekovih pravic gluhih.
Svetovna zveza gluhih poudarja, da pravic ni dovolj le priznati, temveč jih je treba zagotavljati tudi v praksi. Ob tej priložnosti predstavljamo nekaj zanimivosti o znakovnih jezikih.
Zakaj ravno 23. september?
Datum mednarodnega dneva znakovnih jezikov ni bil izbran naključno. Na ta dan je bila leta 1951 ustanovljena Svetovna zveza gluhih, ki si prizadeva za varovanje človekovih in jezikovnih pravic gluhih po svetu.
Generalna skupščina Združenih narodov je mednarodni dan znakovnih jezikov razglasila leta 2017, prvič pa so ga obeležili leta 2018.
Po svetu obstaja več kot 300 znakovnih jezikov
Znakovni jezik ni enoten jezik, ki bi ga uporabljali vsi gluhi po svetu. Obstaja več kot 300 znakovnih jezikov, ki so se razvili v različnih skupnostih in okoljih.
Njihove meje se ne ujemajo vedno z državnimi. V posamezni državi se lahko uporablja več znakovnih jezikov, isti znakovni jezik pa je lahko razširjen na območju več držav. Tudi znotraj posameznega jezika se lahko pojavljajo regionalne različice.
Skupni govorjeni jezik še ne pomeni skupnega znakovnega jezika
V Združenih državah Amerike in Združenem kraljestvu prevladuje angleščina, vendar sta ameriški in britanski znakovni jezik različna jezika. Ameriški znakovni jezik je zaradi svojega zgodovinskega razvoja celo bolj soroden francoskemu kakor britanskemu znakovnemu jeziku.
Znakovni jeziki torej niso različice govorjenih jezikov, pri katerih bi vsako izgovorjeno besedo zamenjali z ustreznim znakom. Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik z lastnim besediščem in slovničnimi pravili.
Na pomen vpliva že majhna sprememba giba
Posameznega znaka ne določa samo oblika dlani. Pomembni so tudi njena usmerjenost, mesto izvajanja in način gibanja. Če se spremeni ena od teh značilnosti, se lahko spremeni tudi pomen znaka.
Znakovnega jezika se zato ni mogoče naučiti zgolj s pomnjenjem fotografij različnih položajev rok. Uporabnik mora obvladati tudi gibanje, rabo prostora ter pravila, po katerih se znaki povezujejo v povedi. Znakovni jeziki imajo namreč lastno slovnico in skladnjo, ki nista preprosta preslikava govorjenih jezikov.
Obrazna mimika je lahko del slovnice
Pri sporazumevanju v znakovnem jeziku ne sodelujejo samo roke. Pomembni so tudi položaj telesa, smer pogleda, premikanje glave in izraz na obrazu.
Obrazna mimika zato ne izraža samo razpoloženja. Lahko posreduje slovnične informacije in vpliva na pomen povedanega. Če nekdo uporabi ustrezne znake, vendar izpusti določeno gibanje obraza ali telesa, je lahko njegovo sporočilo nepopolno ali drugačno od nameravanega.
Prstna abeceda je le del znakovnega jezika
Fotografije različnih položajev dlani pogosto prikazujejo prstno abecedo, zato jo nekateri zamenjujejo s celotnim znakovnim jezikom. Pri prstnem črkovanju posamezen položaj roke predstavlja določeno črko.
Takšno črkovanje se uporablja predvsem pri imenih, kraticah in izrazih, za katere se uporabi zapis po črkah. Običajno sporazumevanje pa ne poteka tako, da bi uporabniki vsako besedo črkovali. Znakovni jezik ima svoje znake in pravila njihovega povezovanja, prstna abeceda pa je le eno izmed njegovih orodij.
Obstaja mednarodno znakovno sporazumevanje
Na mednarodnih konferencah, športnih tekmovanjih in kulturnih dogodkih se uporablja mednarodno znakovno sporazumevanje, pogosto imenovano International Sign. Ljudem, ki uporabljajo različne znakovne jezike, olajša medsebojno komunikacijo.
Kljub temu ne gre za univerzalni materni jezik vseh gluhih. International Sign je prilagodljiv način sporazumevanja, ki vključuje bolj razširjene znake, izrazito vizualno ponazarjanje in druge strategije za lažje razumevanje.
Slovenski znakovni jezik je vpisan v ustavo
Slovenski znakovni jezik je od leta 2021 zapisan v Ustavi Republike Slovenije. Člen 62.a zagotavlja njegovo svobodno uporabo in razvoj. Na območjih, kjer sta uradna jezika tudi italijanščina ali madžarščina, zagotavlja še svobodno uporabo italijanskega in madžarskega znakovnega jezika. Določa tudi, da svobodno uporabo in razvoj jezika gluhoslepih uredi zakon.
Slovenija je ob sprejetju ustavne spremembe postala prva država na svetu, ki je v ustavo vključila jezik gluhoslepih. Hkrati je bila peta država v Evropski uniji in dvanajsta na svetu, ki je znakovni jezik gluhih vključila v svoj najvišji pravni akt.
Priznanje jezika je šele prvi korak
Po svetu živi več kot 70 milijonov gluhih, več kot 80 odstotkov pa jih živi v državah v razvoju. Dostop do znakovnega jezika se med državami zelo razlikuje, ovire pa lahko ostanejo tudi tam, kjer je jezik uradno priznan.
Za dejansko enakopravnost so potrebni dostopno izobraževanje, usposobljeni tolmači, vsebine v znakovnem jeziku ter možnost njegove uporabe v zdravstvu, javnih ustanovah, medijih in drugih delih vsakdanjega življenja.
Znakovni jeziki niso pomembni le kot način sporazumevanja, temveč tudi kot del kulture in identitete skupnosti gluhih. Mednarodni dan znakovnih jezikov zato opozarja, da je pravica do jezika tesno povezana z možnostjo izobraževanja, dostopom do informacij in sodelovanjem v družbi.
