Včasih na družbenih omrežjih naletiš na video, ki se zdi, kot da je nastal točno zate. Ali pa ti glasbena aplikacija predlaga pesem, ki zadane točno v bistvo tvojega razpoloženja.
Takšni trenutki niso zgolj naključje.
V ozadju delujejo algoritmi – učljivi in vztrajni opazovalci tvojih digitalnih navad.
Beležijo, kaj gledaš, kje se ustaviš, koliko časa vztrajaš, kaj hitro preskočiš. S temi podatki postopoma oblikujejo digitalni prostor okoli tebe. Njihov cilj je preprost: postreči ti s točno tistim, kar naj bi si želel_a – še preden se tega povsem zaveš.
Toda ali nam res znajo ponuditi nekaj, kar si želimo, čeprav tega še sami zares ne vemo? Ali pa so le dobri v ustvarjanju občutka, da nas razumejo?
Kaj algoritmi dejansko “vedo” o tebi?
V ozadju tvojega feeda ni magija, ampak natančna analiza vedenjskih vzorcev. Algoritmi si zapomnijo, kaj pogledaš, kaj hitro preskočiš, kje se ustaviš, kaj komentiraš, kako dolgo ostaneš pri neki objavi, kaj te zanima ob določenem času dneva, katere teme se večkrat ponovijo v tvojem “krogu pozornosti” ipd.
Na podlagi tega ti ne samo ponudijo podobne vsebine, ampak to naredijo na način, ki je prilagojen tvojemu času, energiji in tudi čustvenemu stanju. Ko si utrujen_a, bo vsebina bolj lahkotna. Ko si aktiven_na, pridejo bolj intenzivne teme. In pogosto se zdi, kot da te aplikacije začutijo, če imaš slab dan.
Digitalna identiteta
Tvoj spletni odtis ne prikazuje nujno tega, kdo si, ampak predvsem to, kaj pogosto počneš. Algoritmi namreč ne ločijo med tem, kar te res zanima, in tem, kar si preprosto pogosto kliknil_a. Posledično začnejo graditi tvojo “osebnost” na podlagi vedenj, ki jih morda sploh ne bi izbral_a, če bi imel_a več prostora za zavestno odločanje.
Klikneš na nekaj videov o učenju in hitro se tvoj feed spremeni v motivacijsko knjižnico. Ampak te tema zares pritegne, ali gre bolj za občutek, da bi moral_a biti bolj zbran_a? Podobno pri vsebinah za samopomoč – mogoče si jih ogleduješ zato, ker te res zanimajo, ali pa samo iščeš nekaj, kar bi ti dalo občutek, da imaš stvari pod nadzorom.
V tem smislu algoritmi ne vedo, zakaj si nekaj izbral_a. Oni vidijo vedenje, ne konteksta. In prav tu se zgodi zanka: če določene vsebine gledamo pogosteje, jih algoritmi ponujajo še več. Ustvarimo digitalni odsev sebe, ki ni nujno pristen, ampak samo pogosto ponovljen.
Zakaj je to pomembno?
Ker če verjamemo, da nas algoritmi razumejo bolje kot mi sami sebe, jim damo tudi več moči. Verjamemo, da nam servirajo prave informacije. Da nam pomagajo do bolših izbir. Da vedo, kaj nas nasmeji, pomiri, navdihne. In včasih imajo prav. A pogosto nam servirajo vsebine, ki nas ne razvijajo, ampak zadržijo v coni udobja.
Zato ni slabo vprašanje: kdo sem jaz brez algoritma? Bi izbral_a enake pesmi, knjige, teme? Bi razmišljal_a enako, če bi dan preživel_a brez priporočenih vsebin? Bi te iste stvari sploh prišle do mene, če mi jih ne bi nekdo serviral na pladnju?
Kaj lahko naredim?
Ne gre za to, da se moraš izklopiti. Gre za to, da si občasno vzameš trenutek za razmislek. Kaj od vsega, kar spremljam, je res moje? Katere teme izbiram zavestno in katere so mi bile “vsiljene” s tem, kar sem naključno kliknil_a v torek ob 22.00?
Morda je dovolj, da vsake toliko sam_a poiščeš vsebino, ki je drugačna. Da poslušaš mnenje, ki ti ni samoumevno. Ali prebereš nekaj, kar ti algoritem ne bi nikoli priporočal. Ker morda se prav tam začnes bolj zares spoznavati.
