Pisati se učimo že v prvih razredih, o izvoru črk pa izvemo precej manj.
Kdo jih je oblikoval in kako so ljudje sploh prišli do zamisli, da bi govor zapisali?
Zgodovina pisav sega več tisoč let v preteklost, del ohranjenih zapisov pa še danes ostaja nerazvozlan.
Med najstarejšimi zapisi so evidence žita
Med najstarejše znane zapise sodijo glinene tablice iz Mezopotamije, območja med Evfratom in Tigrisom. Nastale so ob koncu četrtega tisočletja pred našim štetjem, ko so rastoča mesta potrebovala način za beleženje dobrin in njihovega razdeljevanja. Na tablicah so s številskimi znaki in preprostimi podobami označevali količine žita ter druge gospodarske podatke.
Kako so z znaki začeli zapisovati govor?
Prvi zapisi v Mezopotamiji so vsebovali predvsem podatke o predmetih in količinah. Znak za žito je denimo označeval žito. Pozneje so nekatere znake začeli uporabljati tudi za zapis zlogov, ki so jih izgovorili v besedi za upodobljeni predmet.
Tak znak so lahko uporabili še v drugi besedi, če je vsebovala enako zveneč zlog. Tako je bilo mogoče zapisovati tudi imena in besede, ki jih ni bilo mogoče preprosto narisati. S kombiniranjem znakov za besede in zloge so postopoma začeli zapisovati celotne povedi.
Prednik črke A je predstavljal volovsko glavo
Prednik današnje črke A je bil znak, ki je predstavljal volovsko glavo. V zgodnjih semitskih abecedah je označeval soglasnik, njegovo ime alef pa je bilo povezano z besedo za vola.
Grki so znak prevzeli, ga poimenovali alfa in uporabili za samoglasnik a. Skozi stoletja sta se spreminjali njegova oblika in usmerjenost. Prek etruščanske pisave je prišel do Rimljanov in postal del latinice. Razvoj znaka lahko spremljamo v ohranjenih zapisih njegovih starejših oblik.
Danes se uporablja več kot 150 pisav
Projekt The World’s Writing Systems, ki zbira podatke o pisavah sveta, navaja 156 pisav, ki so še v uporabi. Med njimi so tako široko razširjene pisave kot tiste, ki jih uporabljajo manjše jezikovne skupnosti.
Število pisav ni enako številu jezikov. Slovenščino, angleščino in finščino npr. zapisujemo v latinici, čeprav se njihove abecede razlikujejo. Isti jezik pa lahko uporablja tudi več pisav: srbščino denimo zapisujemo v latinici in cirilici.
Besedila ne beremo povsod v isti smeri
V arabščini in hebrejščini besedilo praviloma beremo od desne proti levi. Japonščino lahko zapisujemo vodoravno od leve proti desni ali navpično od zgoraj navzdol. Pri navpičnem zapisu si stolpci sledijo z desne proti levi.
Različne smeri se lahko pojavijo tudi v isti vrstici. V arabskem besedilu besede potekajo od desne proti levi, števila pa običajno od leve proti desni.
Besede niso bile vedno ločene s presledki
V številnih starogrških in latinskih rokopisih so besede zapisovali skupaj, brez presledkov. Takšen način imenujemo scriptio continua oziroma neprekinjeno pisanje. Bralec je moral iz poznavanja jezika in vsebine prepoznati, kje se ena beseda konča in druga začne.
Presledki so se v evropskih rokopisih postopoma uveljavljali v srednjem veku. Olajšali so prepoznavanje posameznih besed in pregledovanje besedila. Načini ločevanja besed so se sicer razlikovali že v antiki, ko so na nekaterih napisih uporabljali tudi pike med besedami.
Nekaterih pisav še vedno ne znamo razvozlati
Linearno pisavo A so v bronasti dobi uporabljali predvsem na Kreti. Ohranila se je na glinenih tablicah, posodah in drugih predmetih, vendar zapisov še ne znamo zanesljivo prevesti.
Raziskovalci prepoznavajo ponavljajoče se znake, številske zapise in določene vzorce. Težavo predstavlja tudi jezik, ki so ga s to pisavo zapisovali, saj ga slabo poznamo. Ugotoviti približno izgovarjavo zapisa zato še ne pomeni razumeti njegovega pomena.
Pomagalo bi daljše besedilo, zapisano tudi v znanem jeziku. Takšno primerjavo je pri egipčanskih hieroglifih omogočil kamen iz Rosette, pri linearni pisavi A pa podobnega ključa za zdaj nimamo.
Glasove č, š in ž smo nekoč zapisovali drugače
V starejših slovenskih knjigah bi prepoznali veliko besed, njihov zapis pa bi nas lahko zmedel. Bohoričica je za šumnike uporabljala dvočrkja: glas č so denimo zapisovali kot zh.
V 19. stoletju sta Peter Dajnko in Fran Metelko predlagala vsak svoj črkopis. Dajnčica in metelčica sta vsebovali tudi znake, ki jih danes v slovenski abecedi ni. O tem, katera rešitev je primernejša, so potekale ostre razprave, znane kot črkarska pravda.
Sredi 19. stoletja se je uveljavila gajica s črkami č, š in ž. Ime je dobila po Ljudevitu Gaju, ki je latinico za hrvaščino prilagodil po češkem zgledu. Za slovenščino uporabljamo prilagojeno različico tega črkopisa.
Brajico je zasnoval petnajstletnik
Brajica je tipna pisava, namenjena predvsem slepim. Sestavljajo jo izbočene pike, ki jih bralec prepoznava z blazinicami prstov. Prvo različico sistema je leta 1824 razvil Louis Braille, ko je bil star petnajst let.
Osnovna šesttočkovna brajeva celica ima šest mest za pike, razporejenih v dva stolpca po tri. Glede na to, katere pike so izbočene, nastanejo različni znaki. Z njimi zapisujemo črke, ločila in številke, posebna pravila pa omogočajo tudi zapis matematike in glasbe. Brajica je prilagojena različnim jezikom, tudi slovenščini.
