Danes, 16. septembra, obeležujemo mednarodni dan ohranjanja ozonske plasti.
Datum spominja na podpis Montrealskega protokola leta 1987, s katerim so države začele omejevati snovi, odgovorne za tanjšanje ozonske plasti.
Letošnji dan poteka pod geslom Globalno ukrepanje za hladnejši planet in zaznamuje deset let od sprejetja Kigalskega amandmaja. Ta je ukrepanje razširil še na nekatere močne toplogredne pline, ki se uporabljajo predvsem v hladilnih in klimatskih napravah.
Ozonska luknja je bila v osemdesetih letih eden najbolj prepoznavnih simbolov okoljske krize, danes pa o njej slišimo precej manj. To ne pomeni, da je težava izginila sama od sebe. Ozonska plast se obnavlja predvsem zato, ker so države omejile uporabo snovi, ki jo poškodujejo
Kaj sploh je ozonska plast?
Ozon je plin, sestavljen iz treh atomov kisika. Večina atmosferskega ozona se nahaja v stratosferi, kjer tvori območje z večjo koncentracijo ozona, ki mu pravimo ozonska plast.
Njena pomembna naloga je vpijanje dela ultravijoličnega sevanja, ki prihaja s Sonca. Zaustavi vse najnevarnejše sevanje UV-C in velik del sevanja UV-B, ki lahko poškoduje kožo in oči ter vpliva na rastline, živali in druge organizme.
Ozonska luknja ni prava luknja
Izraz ozonska luknja lahko ustvari vtis, da je v ozračju nastala odprtina. V resnici gre za območje, na katerem se ozonska plast močno stanjša.
Pojav je najbolj izrazit nad Antarktiko. Izredno nizke zimske temperature tam omogočijo nastanek posebnih oblakov v stratosferi, na katerih potekajo kemijske reakcije. Ko se ob začetku antarktične pomladi vrne sončna svetloba, začnejo klorove in bromove spojine hitro uničevati ozon.
Ozonska luknja zato ni vse leto enako velika. Navadno začne nastajati avgusta, največji obseg doseže septembra ali oktobra, nato pa se proti koncu leta zmanjša. Njena velikost se zaradi razlik v temperaturi in gibanju zraka spreminja tudi iz leta v leto.
Kako so jo povzročile vsakdanje kemikalije?
Med najpomembnejšimi povzročitelji tanjšanja ozonske plasti so bili klorofluoroogljikovodiki oziroma CFC-ji. Uporabljali so jih v hladilnih napravah, klimatskih sistemih, izolacijskih penah in razpršilih.
Po izpustu so lahko v ozračju ostali dovolj dolgo, da so dosegli stratosfero. Tam jih je ultravijolično sevanje razgradilo in sprostilo klor, ki sodeluje v reakcijah, pri katerih se uničujejo molekule ozona.
Znanstveniki britanske raziskovalne ustanove British Antarctic Survey so leta 1985 objavili meritve, ki so pokazale izredno veliko sezonsko zmanjšanje količine ozona nad Antarktiko. Odkritje je potrdilo, da ne gre več le za teoretično nevarnost, temveč za obsežno spremembo v ozračju.
Dogovor, ki je spremenil smer razvoja
Države so leta 1987 podpisale Montrealski protokol, mednarodni sporazum o postopni opustitvi proizvodnje in uporabe snovi, ki tanjšajo ozonsko plast. Pravila so se z novimi ugotovitvami dopolnjevala in zaostrovala, državam pa je bila pri prehodu na druge tehnologije namenjena tudi finančna in strokovna pomoč.
Montrealski protokol je sčasoma dosegel sodelovanje vseh držav sveta. Proizvodnja številnih škodljivih snovi se je močno zmanjšala, industrija pa je razvila drugačne hladilne sisteme, materiale in načine izdelave. Sekretariat za ozon pri Programu Združenih narodov za okolje ga uvršča med najuspešnejše mednarodne okoljske sporazume.
Ali se ozonska plast že obnavlja?
Meritve kažejo, da se ozonska plast dolgoročno obnavlja, vendar je proces počasen. Številne ozonu škodljive snovi lahko v ozračju ostanejo več desetletij, zato posledice nekdanjih izpustov še niso izginile.
Svetovna meteorološka organizacija je ob letošnjem mednarodnem dnevu ohranjanja ozonske plasti sporočila, da je bila ozonska luknja nad Antarktiko leta 2025 med najmanjšimi v zadnjih desetletjih. Bila je četrta do peta najmanj izrazita po letu 1992, njena globina in obseg pa sta bila drugo leto zapored občutno pod povprečjem obdobja med letoma 1990 in 2010. Na velikost ozonske luknje sicer vplivajo tudi vsakoletne vremenske razmere, zato je pomembnejši dolgoročni trend.
Če bodo sedanja pravila ostala v veljavi, naj bi se ozonska plast na večini sveta na raven iz leta 1980 vrnila približno do leta 2040. Nad Arktiko naj bi se to zgodilo okoli leta 2045, nad Antarktiko pa okoli leta 2066. Gre za ocene, katerih uresničitev je odvisna od nadaljnjega izvajanja dogovorov in nadzora izpustov.
Kakšno povezavo ima ozonska plast s segrevanjem planeta?
Med snovmi, ki so nadomestile CFC-je, so bili tudi fluorirani ogljikovodiki oziroma HFC-ji. Ti ozonske plasti ne uničujejo, vendar so nekateri zelo močni toplogredni plini.
Kigalski amandma iz leta 2016 zato predvideva postopno zmanjševanje njihove uporabe ter prehod na podnebju prijaznejše in energetsko učinkovitejše načine hlajenja. Če bo v celoti izveden, bi lahko do konca stoletja preprečil do 0,5 stopinje Celzija dodatnega globalnega segrevanja. Letošnje geslo tako povezuje ohranjanje ozonske plasti z razvojem okolju prijaznejših načinov hlajenja.
