Žvečilni gumiji danes nimajo skoraj nič skupnega s tistim, kar so ljudje žvečili nekoč.
Stari Grki so uporabljali drevesno smolo, Maji sok posebnih dreves, danes pa je osnova večinoma sintetična.
Vmes se je zgodilo precej sprememb, ki so pripeljale do tega, kar danes najdemo v trgovinah.
Niso moderna iznajdba
Čeprav se zdijo sodoben izdelek, ljudje žvečimo različne snovi že tisoče let — veliko dlje, kot bi si mislili. Stari Grki so na primer žvečili smolo drevesa mastike, Maji pa sok drevesa sapodile. To pomeni, da ideja žvečenja ni nič novega — spremenili so se le materiali.
Prvi moderni žvečilni gumi ni bil uspešnica
Prvi komercialni žvečilni gumi so poskušali prodajati v 19. stoletju, vendar sprva ni bil preveč priljubljen. Šele ko so začeli dodajati okuse in sladila, je postal bolj zanimiv za širšo množico. Od takrat naprej se je industrija hitro razvila.
Med drugo svetovno vojno so jih delili vojakom
Žvečilni gumiji so bili del obrokov ameriških vojakov med drugo svetovno vojno. Verjeli so, da pomagajo zmanjševati stres in ohranjati pozornost. Prav zaradi vojakov se je žvečilni gumi razširil tudi v druge dele sveta.
Večina žvečilnih gumijev danes ni več “naravnih”
Danes večina žvečilnih gumijev ne vsebuje več naravnih sestavin, ampak sintetično osnovo (umetne materiale, podobne gumi). To omogoča, da so bolj obstojni, a hkrati pomeni, da se v naravi zelo počasi razgrajujejo.
Če ga pogoltneš, ne ostane 7 let v želodcu
Verjetno si že slišal, da žvečilni gumi ostane v telesu več let. To ne drži. Telo ga sicer ne prebavi, ampak ga normalno izloči — podobno kot druge stvari, ki jih ne more razgraditi.
Obstajajo mesta, kjer so prepovedani
V Singapurju je prodaja žvečilnih gumijev strogo omejena. Razlog? Prav zaradi tega, ker so jih ljudje lepili povsod.
Največji mehurček
Rekord za največji mehurček iz žvečilnega gumija meri več kot 50 centimetrov v premeru. To zahteva kar nekaj vaje — in tudi pravi tip žvečilnega gumija.
Zakaj okus hitro izgine?
Okus žvečilnega gumija izgine precej hitro, ker se sladila in arome raztopijo v slini. Sama “osnova” pa ostane, zato ga lahko žvečimo še dolgo, čeprav nima več okusa.
