Če se ti zdi, da je po pouku vsak dan hitreje tema, te občutek ne vara.
Septembra se dan krajša za več kot tri minute na dan, 23. septembra pa nastopi jesensko enakonočje in z njim astronomska jesen. Toda dan in noč kljub imenu pojava ne bosta povsem enako dolga.
Enakonočje je trenutek, ne ves dan
Zemljina os je glede na njeno pot okoli Sonca nagnjena. Zaradi tega sta severna in južna polobla med letom različno osvetljeni, kar povzroča menjavanje letnih časov.
Ob enakonočju Sonce navidezno prečka nebesni ekvator, torej namišljeno podaljšano ravnino Zemljinega ekvatorja na nebu. Njegovo središče je takrat neposredno nad ekvatorjem, obe polobli pa sta osvetljeni približno enakomerno. Ne gre torej za pojav, ki bi trajal ves dan, temveč za natančno določen trenutek.
Na severni polobli septembrsko enakonočje označuje začetek astronomske jeseni. Na južni polobli se ob istem trenutku začne astronomska pomlad.
Zakaj dan in noč nista povsem enako dolga?
Beseda enakonočje izhaja iz latinskih besed za enak in noč, zato se je uveljavila predstava, da dan in noč takrat trajata vsak natanko 12 ur. V resnici je svetli del dneva nekoliko daljši.
Eden od razlogov je način določanja sončnega vzhoda in zahoda. Sončni vzhod nastopi, ko se nad obzorjem pokaže zgornji rob Sonca, sončni zahod pa se konča šele, ko ta rob izgine. Sonce na nebu ni videti kot točka, temveč kot svetel disk, zato s tem pridobimo nekaj dodatnih minut svetlobe.
Pomemben je tudi lom svetlobe v ozračju. Atmosfera sončne žarke ukrivi, zato Sonce vidimo še nekoliko prej, preden dejansko doseže obzorje, in nekaj časa po tem, ko je že zdrsnilo pod njega. Dan in noč se zato po dolžini najbolj približata nekaj dni po jesenskem enakonočju, natančen datum pa je odvisen od zemljepisne širine.
Zakaj enakonočje ni vsako leto na isti datum?
Zemlja za pot okoli Sonca ne potrebuje natanko 365 dni, kolikor jih ima običajno koledarsko leto. Zato se trenutki enakonočij in solsticijev iz leta v leto nekoliko premikajo. Razliko med koledarjem in Zemljinim kroženjem popravljamo s prestopnimi leti, vendar enakonočje kljub temu ne nastopi vedno ob istem času.
Septembrsko enakonočje je zato lahko 22. ali 23. septembra. Leta 2026 bo po svetovnem koordiniranem času nastopilo 23. septembra ob 00.05, v Sloveniji pa zaradi poletnega časa dve uri pozneje.
Dnevi se krajšajo že pred začetkom jeseni
Jesensko enakonočje ni dan, ko bi se dnevi nenadoma začeli krajšati. Na severni polobli se krajšajo že od poletnega solsticija junija, ko doživimo najdaljši dan v letu. Enakonočje je le ena od pomembnih točk na tej poti.
Po njem bo noč daljša od dneva, svetli del dneva pa se bo še naprej krajšal do zimskega solsticija decembra. Takrat bomo doživeli najkrajši dan in najdaljšo noč v letu, nato pa se bodo dnevi znova začeli daljšati.
Ob enakonočju Sonce vzhaja približno na vzhodu in zahaja približno na zahodu. To je mogoče opazovati tudi brez posebne opreme, vendar na kraj vzhoda in zahoda, ki ga dejansko vidimo, vplivajo okoliške stavbe, hribi in oblika obzorja.
Astronomska in meteorološka jesen se ne začneta hkrati
Astronomske letne čase določajo položaj Zemlje glede na Sonce, enakonočja in solsticiji. Astronomska jesen se zato začne ob septembrskem enakonočju in traja do zimskega solsticija.
Meteorologi leto zaradi lažjega spremljanja in primerjanja vremenskih podatkov razdelijo drugače. Meteorološka jesen vedno zajema september, oktober in november ter se začne že 1. septembra.
Za začetek jeseni imamo tako pravzaprav dva datuma. Prvi je vedno enak in ga določa koledar, drugi pa je povezan z Zemljinim gibanjem okoli Sonca. Letošnje jesensko enakonočje bo nastopilo zgodaj zjutraj, ko bo večina prebivalcev Slovenije še spala, toda njegovo najbolj opazno posledico bomo spremljali še več tednov: večeri bodo vse daljši, svetlobe pa bo do začetka zime postopoma manj.
