Zaljubljenost ni nekaj, kar občutimo samo “v glavi” ali “v srcu”.
Občutiš jo v celem telesu – v želodcu, prsih, glasu, načinu dihanja. Lahko je vznemirljiva, izčrpavajoča, zmedena. Včasih tudi boleča.
Kaj se takrat dogaja v našem telesu – in zakaj je vse tako intenzivno?
Kaj se dogaja v možganih, ko si zaljubljen_a
Ko ti je nekdo res všeč, se v tvoji glavi sproži cel koktajl hormonov.
Dopamin poskrbi za tisti občutek navdušenja in pričakovanja – kot da se nekaj pomembnega dogaja (ali bo zgodilo). Zato si lahko evforičen_a ali poln_a energije že ob najmanjšem sporočilu ali pogledu.
Zraven nastopi še adrenalin, ki pospeši srčni utrip, povzroči zardevanje, tresoče roke, napetost v telesu. Včasih te celo “zablokira”, ko si v bližini osebe, ki ti je všeč.
Hkrati pa lahko raven serotonina (ki sicer pomaga pri uravnavanju razpoloženja) nekoliko pade. To je eden od razlogov, zakaj si včasih bolj raztresen_a, manj ješ ali težje zaspiš.
Kaj vse se dogaja v telesu?
Zaljubljenost lahko povzroči:
- metuljčke v trebuhu (napetost mišic, živci),
- hitrejše dihanje in srčni utrip,
- nespečnost ali nemiren spanec,
- slabši apetit (ali pa si kar pozabiš pripraviti hrano),
- težko koncentracijo.
Telo preklopi v stanje “visoke budnosti”. In tudi če ti je nekdo všeč, znajo biti ta čustva včasih tudi izčrpavajoča.
Zakaj je včasih vse tako intenzivno
Zaljubljenost vpliva na iste dele možganov kot nekatere oblike zasvojenosti. Zato si lahko zelo osredotočen_a na eno osebo, hrepeniš po njej, razmišljaš o vsakem sporočilu, pogledu, odzivu.
Ko dobiš pozornost – občutiš val evforije. Ko je ni – sledi padec. Telo zazna negotovost kot stres. In če ne veš, kaj druga oseba čuti, to hitro povzroči notranjo napetost.
Ko zaljubljenost boli
Zaljubljenost je lahko čudovita – dokler je vzajemna. Če pa ni, se hitro spremeni v nekaj precej bolj zapletenega.
Ko si zavrnjen_a ali negotov_a, kaj druga oseba čuti, možgani lahko to doživijo podobno kot fizično bolečino. Zato lahko čutiš pritisk v prsih, kepo v grlu ali tesnobo v trebuhu – in občutek ni samo v glavi. Telo ga resnično občuti.
Včasih se navzven res “nič ne zgodi” – a znotraj vseeno čutiš praznino. Kot da si nekaj pričakoval_a, pa ostal_a brez odgovora. In telo to zazna. Ne ve točno, kaj manjka – ve pa, da nekaj čakaš. In to čakanje lahko utrudi.
