Socialna anksioznost je pogost pojav v obdobju mladostništva, ko ugotavljaš, kdo si, se vključuješ v različne skupine in se hkrati soočaš z občutkom, da si pogosto pod drobnogledom.
Čeprav se lahko kaže zelo različno, gre v jedru za intenziven strah pred okoliščinami, v katerih bi lahko bil/a ocenjen/a, zavrnjen/a ali opazovan/a.
Zaradi takšnih občutkov se lahko začneš izogibati dejavnostim, ki bi jih sicer želel/a opravljati, ali pa se v njih počutiš bolj omejeno, kot bi si želel/a.
Miselni znaki
Pri socialni anksioznosti se običajno najprej oglasi notranji monolog. Pojavljajo se misli, da boš nekaj rekel/la narobe, da te bodo drugi ocenjevali ali da boš pustil/a slab vtis. Tudi če se racionalno zavedaš, da je verjetnost za to majhna, se občutek pogosto ne umiri. Misli postanejo usmerjene v to, kako natančno deluješ pred drugimi, zaradi česar imaš občutek, da moraš nenehno nadzorovati svoje vedenje. To hitro poveča pritisk in notranji nemir.
Čustveni odzivi
Ob mislih se običajno pojavi val čustvenega nelagodja. To je lahko stiskanje v prsih, občutek sramu, nelagodje ob izpostavljenosti ali splošen občutek ogroženosti. Četudi ti je jasno, da situacija ni nevarna, jo tvoje telo vseeno lahko razume drugače. Pogosto se znajdeš v dvoboju med željo, da bi se vključil/a, in strahom, ki te pri tem omejuje.
Telesne reakcije
Socialna anksioznost se pogosto izrazi tudi fizično. Morda opaziš, da ti srce bije hitreje, da se mišice napnejo ali da se začneš potiti. Nekateri občutijo rdečico, drugi tresenje ali občutek, da “zablokirajo”. Gre za avtomatski odziv telesa na zaznano nevarnost, tudi kadar ta objektivno ne obstaja. Telesni odziv se pogosto zgodi hitreje, kot ga lahko z mislimi ustaviš.
Vedenjski vzorci
Zaradi kombinacije misli, čustev in telesnih odzivov se pogosto odzoveš tako, da se situacijam začneš izogibati ali ostajaš v ozadju. Morda se vnaprej pripraviš bolj, kot je potrebno, ali pa se umakneš, čeprav si v resnici želiš sodelovati. Če se situacijam izogibaš, se za trenutek počutiš bolje, vendar se zaradi tega strah običajno še okrepi, samozavest se še zniža, začarani krog anksioznosti pa okrepi.
Kaj lahko narediš?
Prvi korak je prepoznavanje svojih miselnih vzorcev in opazovanje trenutkov, ko tvoje misli pretirano napovedujejo najhujše izide. Poskušaj jih zavestno umiriti ali preveriti, ali so res realistične. Koristno je tudi postopno soočanje z izzivi – začni pri obvladljivih situacijah, da postopoma gradiš občutek nadzora. Pri tem si lahko pomagaš tudi s tehnikami umirjanja telesa, na primer s počasnim, podaljšanim dihanjem. Pogovor z osebo, ki ji zaupaš, pa pogosto zmanjša občutek osamljenosti in prinese jasnejši pogled na situacijo.
