Ko se začne poletje, se pogosto začnejo tudi pogovori o telesu.
Da je treba “priti v formo”, da je treba pred morjem shujšati, da nekdo “še ni za kopalke”.
Včasih so to šale ali mimogrede izrečeni komentarji, včasih pa stavki, ki jih začnemo ponavljati sami sebi.
Na prvi pogled se zdi, da gre samo za videz. V resnici pa lahko takšna sporočila vplivajo na samopodobo, samozavest in občutek, ali se v svojem telesu sploh lahko sprostimo.
Pri mladih je to še posebej občutljivo, saj se telo v obdobju odraščanja spreminja, hkrati pa je primerjanje z drugimi pogosto zelo prisotno.
Zakaj se pritisk poleti okrepi?
Pritisk glede videza obstaja vse leto, poleti pa je telo bolj izpostavljeno. Nosimo manj oblačil, več je kopanja, fotografiranja, druženja in objav na družbenih omrežjih. Zato lahko tudi negotovosti, ki so sicer prisotne že prej, postanejo močnejše.
Družbena omrežja imajo pri tem veliko vlogo. Na njih pogosto vidimo izbrane trenutke: dobro svetlobo, pravi kot, urejeno fotografijo, najboljši del dneva. Težava nastane, ko te podobe primerjamo s svojim vsakdanjim življenjem — z ogledalom v kopalnici, garderobo v trgovini ali občutkom nelagodja pred odhodom na bazen.
Takšna primerjava skoraj nikoli ni realna in ni poštena, vseeno pa lahko močno vpliva na to, kako doživljamo svoje telo.
Skrb zase ali pritisk nase?
Gibanje, šport, plavanje, hoja ali katera koli druga oblika aktivnosti so lahko pomemben del dobrega počutja. Prav tako ni nič narobe s tem, da želimo skrbeti za svoje zdravje, kondicijo ali moč.
Razlika je v motivu. Skrb zase izhaja iz želje po boljšem počutju, pritisk nase pa pogosto iz občutka, da nismo dovolj dobri takšni, kot smo. Ko gibanje postane kazen za hrano, ko se po obroku pojavi krivda ali ko se nekdo izogiba druženju, ker meni, da njegovo telo ni “primerno”, ne govorimo več samo o zdravih navadah.
Takrat izraz “summer body” ni več nedolžna poletna motivacija, ampak sporočilo, da mora biti telo pred poletjem popravljeno, oblikovano ali bolj sprejemljivo.
Telo ni samo podoba
Če telo razumemo samo v sklopu zunanjega videza, hitro pozabimo, da ima veliko širšo vlogo v našem življenju.
To ne pomeni, da mora biti vsakdo ves čas zadovoljen s svojim videzom. Tudi nezadovoljstvo, primerjanje in nelagodje so lahko del odraščanja. Pomembno pa je, da se takšni občutki ne spremenijo v stalno kaznovanje sebe, odpovedovanje druženju ali prepričanje, da si bomo življenje dovolili šele takrat, ko bomo izgledali drugače.
Včasih prvi korak ni to, da svoje telo vzljubimo, ampak da do njega postanemo manj strogi. Da o sebi ne govorimo na način, kot ne bi nikoli govorili o prijatelju. Da prepoznamo vsebine, ob katerih se vedno znova počutimo slabše. Da se oblačimo zaradi udobja in vremena, ne samo zaradi strahu pred pogledom drugih.
Poletje ni izpit iz videza
“Summer body” je problematičen izraz, ker ustvarja vtis, da obstaja telo, ki je za poletje primerno, in telo, ki to še ni. S tem se poletje spremeni v rok za izboljšanje, kopalke v preizkus samozavesti, plaža pa v prostor primerjanja.
V resnici telo ni sezonski projekt. Ne potrebuje posebnega dovoljenja, da je lahko na plaži, v bazenu, na fotografiji ali med prijatelji. Seveda lahko skrbimo zase, se gibamo in razvijamo zdrave navade, vendar to ne bi smelo izhajati iz občutka, da smo pred poletjem neustrezni.
Poletje bi moralo biti čas počitka, druženja in novih izkušenj, ne pa dodatnega pritiska, da mora telo ustrezati idealu. Potrebujemo predvsem manj krut odnos do sebe in več zavedanja, da vrednost človeka ni odvisna od tega, kako izgleda v kopalkah.
Potrebuješ pomoč?
Občasno nezadovoljstvo z videzom je pri odraščanju precej pogosto. Kljub temu pa je pomembno biti pozoren, kadar misli o telesu, hrani, vadbi ali teži začnejo močno vplivati na vsakdan.
Če se zaradi videza izogibaš druženju, kopanju ali fotografiranju, če pogosto preskakuješ obroke, imaš občutek krivde po jedi, pretirano telovadiš ali se težko nehaš primerjati z drugimi, je dobro, da o tem z nekom spregovoriš.
Prvi korak je lahko pogovor z osebo, ki ji zaupaš: prijateljem, staršem, razrednikom, šolsko svetovalno službo ali osebnim zdravnikom. Če ti je lažje govoriti z nekom anonimno, se lahko obrneš tudi na TOM telefon za otroke in mladostnike na številki 116 111. Na voljo so tudi svetovalnice in centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer lahko dobiš strokovno podporo.
