Občutek, da ne pripadaš, je lahko zelo neprijeten.
Pojavi se lahko v razredu, med prijatelji ali celo doma.
Včasih si fizično prisoten_na, a imaš vseeno občutek, da te nihče zares ne opazi ali ne razume.
V srednji šoli se odnosi hitro spreminjajo, skupine se oblikujejo in včasih tudi zapirajo. Ni nenavadno, da se kdo počuti odrinjenega – a to ne pomeni, da moraš ostati sam_a v tem občutku.
Zakaj pride do občutka izključenosti?
Vzroki so lahko zelo različni. Lahko se začne po zamenjavi šole ali razreda, po nenadni spremembi v prijateljskih odnosih, ali pa se pojavi brez jasnega razloga – kot tih občutek, da si zraven, a ne zares del neke družbe. Včasih k temu prispeva osebna negotovost, drugič pritiski okolice. Pomembno vlogo igrajo tudi družbena omrežja, kjer se zdi, da imajo vsi okoli nas tesne prijatelje, da se nenehno nekaj dogaja in da so vsi našli nek prostor, kamor pripadajo.
Kaj lahko storiš, ko se počutiš izključenega?
Najprej pomaga že to, da si priznaš, kako se počutiš. Potlačeni občutki ne izginejo – pogosto postanejo še bolj intenzivni. Pogovor s prijateljem, staršem, učiteljem ali šolsko svetovalno službo je lahko prvi korak k temu, da na stvari pogledaš z drugega zornega kota. Včasih že to, da te nekdo posluša brez sodbe, pomaga.
Opazuj, ob kom se počutiš sprejeto in varno. Pripadnost ne pomeni, da moraš biti del velike skupine – dovolj je tudi ena oseba, ki te razume in ob kateri si lahko to, kar si. Če se moraš vsak dan truditi, da te sprejmejo, je morda to znak, da to ni prostor, kjer si lahko res ti.
Pomembno je tudi, da se zavedaš, kako zelo lahko primerjanje z drugimi izkrivlja tvojo sliko o sebi. Na spletu vidimo le izseke resničnosti, pogosto olepšane in skrbno izbrane. Resnična bližina in pristni odnosi pa se v resnici večinoma dogajajo stran od ekranov.
