Družbena omrežja so postala samoumevna kulisa vsakdana.
Skoraj ni več dneva, ko ne bi odprli vsaj ene aplikacije, všečkali objave ali pogledali, kaj počnejo drugi.
Ampak ob tem se postavlja vprašanje: smo zaradi vse te spletne povezanosti res bolj povezani?
Povezani – ali samo prisotni?
Na prvi pogled je odgovor preprost: seveda nas socialna omrežja povezujejo. Z enim klikom lahko stopimo v stik s prijateljem v tujini, spremljamo življenje znancev in hitro izvemo, kaj se dogaja okoli nas. Ko je nekdo odsoten iz vsakdanjega življenja, je pogosto prisoten prav tam – na Instagramu, Snapchatu, TikToku.
A če stopimo korak nazaj, se slika nekoliko zaplete. Povezava ni nujno tudi stik. Biti obveščen, da je nekdo na dopustu, še ne pomeni, da z njim zares delimo izkušnjo. Včasih se zdi, da vemo vse – brez da bi zares govorili.
Več komunikacije, manj pogovora
Sporočila, emojiji, zgodbe, komentarji – vse to so načini izražanja, ki jih dnevno uporabljamo. Toda ob tem pogosto manjkajo osnovni elementi pristne komunikacije: ton glasu, pogled, čas, tišina. Pogosto vemo, kaj je kdo objavil, a ne vemo, kako se zares počuti.
Po raziskavah se veliko mladih počuti bolj osamljenih kljub stalni prisotnosti na omrežjih. Prijateljstva na spletu so hitra, a pogosto tudi površna. In čeprav imamo na dosegu roke stotine ljudi, to še ne pomeni, da imamo nekoga, s komer bi se zares pogovorili.
Iluzija bližine
Socialna omrežja ustvarjajo občutek, da smo si blizu – tudi takrat, ko si nismo. Vidimo fotografijo, zgodbo, smešen video – in imamo občutek, da poznamo nekoga bolje, kot ga v resnici. A tisto, kar delimo na spletu, je pogosto skrbno izbran delček, ne celota. Prijateljstvo pa zahteva več kot le všeček ali komentar.
Tudi zato se včasih po dolgem brskanju po omrežjih počutimo prazne – ne zato, ker bi manjkala vsebina, ampak ker manjka stik.
Pritisk, da smo vedno prisotni
Ob tem se pojavlja še nekaj: občutek, da moramo biti ves čas prisotni, odzivni, zanimivi. Videz povezanosti pogosto prinaša pritisk. Če ne objaviš, te “ni”. Če ne všečkaš, si “nesramen”. Če si nekaj zamudil, ti “manjka del zgodbe”.
To lahko vodi v občutek utrujenosti in tesnobe – stalno preverjanje, ali smo še del igre, del toka, del družbe.
Kako se povezovati drugače?
Socialna omrežja niso nujno slaba. Lahko so prostor za ustvarjalnost, za izražanje, za stik – če jih uporabljamo zmerno in zavestno. Ključno vprašanje ni, ali jih uporabljamo, ampak kako.
- Se pogovarjamo tudi zunaj aplikacij?
- Vemo, kako se prijatelj zares počuti – ne le, kaj objavlja?
- Si kdaj privoščimo dan brez ekrana – in komu takrat pišemo ali se oglasimo v živo?
