Po celem svetu so se prižgale božične lučke. Domovi in ulice že dobivajo magično praznično podobo. Nepogrešljiv del božičnih praznikov je glavna zvezda božiča – božično drevo!
Božično drevo je danes pomemben del prazničnega okrasja in ima dolgo zgodovino, ki sega v različne kulture in obdobja. Ta simbol praznične radosti je skozi čas prešel skozi mnoge spremembe, preden je postal nepogrešljiv del božičnega praznovanja, ki ga poznamo danes.
Že pred prihodom krščanstva so imele rastline in drevesa, ki so ostala zelena vse leto, pozimi za ljudi poseben pomen. Tako kot danes ljudje svoje domove v prazničnem času okrasijo z borovci, smrekami in jelkami, so si stara ljudstva na vrata in okna obešala zimzelene veje. V mnogih državah so verjeli, da zimzelene rastline odganjajo čarovnice, zle duhove in bolezni.
Začetna praznovanja so povezana z zimskim solsticijem, ki na severni polobli kot najkrajši dan in najdaljša noč v letu pade na 21. ali 22. december. Ker so sonce častili kot božanstvo, so verjeli, da sončni bog vsako leto v času zime zboli in oslabi. V času solsticija so zato svoje domove okrasili z zelenimi rastlinami, v upanju da se bo bog sonca začel zdraviti in ko bo dovolj močan se bo spet vrnilo poletje. Že poganske kulture so torej uporabljale zimzelene rastline, kot so smreke in jelke, kot simbole večnega življenja in plodnosti. To je bilo njihovo način izražanja upanja in vere v preživetje v hladnih zimskih mesecih.
S širjenjem krščanstva je tradicija obešanja zelenih rastlin kasneje dobila nove razsežnosti. Krščanski verniki so drevesa začeli postavljati kot simbole drevesa življenja v času božiča. Tako je božično drevo postalo povezano z zgodbo o rojstvu Jezusa Kristusa in predstavljalo večno življenje, ki ga prinaša božično sporočilo.
Za začetek tradicije božičnih drevesc kot jih poznamo zdaj je zaslužna Nemčija. V 16. stoletju so nemški kristjani začeli v svoje domove prinašati drevesca. Nekateri so celo zgradili božične piramide iz lesa in jih okrasili z zimzelenimi rastlinami in svečami. Po nekaterih virih bi naj Martin Luther, protestantski reformator iz 16. stoletja, prvi drevesu dodal prižgane sveče. Navidhnile bi ga naj zvezde na večernem nebu, ki so ga navdušile, ko je nekega večera hodil domov. Da bi poustvaril to lepoto za svojo družino, je v glavni sobi postavil drevo in veje drevesa okrasil s prižganimi svečami. Ta tradicija se je hitro širila po Evropi in drugih delih sveta ter postala del božičnega praznovanja.
V 19. stoletju so se tradicije okraševanja drevesa tako razširile v Veliko Britanijo in Združene države Amerike. V Veliki Britaniji naj bi k temu pripomogla tudi kraljica Viktorija, medtem ko so v ZDA to tradicijo s seboj prinesli priseljenci iz Nemčije. V zgodnjem 20. stoletju so drevesca krasili predvsem z doma izdelanimi okraski, uporabljali so tudi jabolka, orehe in piškote iz marcipana. Elektrika je kasneje prinesla božične lučke, zaradi katerih so božična drevesca lahko žarela cele dneve – s tem pa so se božična drevesca začela pojavljati tudi na trgih mest.
Danes poznamo mnoge različice božičnih dreves, ki odražajo raznolikost kultur in tradicij. Drevesa so lahko naravna ali umetna, okraski pa segajo od tradicionalnih k bolj sodobnim in izvirnim. Postavljanja božičnega drevesa pa je postalo priložnost za družinsko povezovanje, hkrati pa je simbol zgodovine, tradicije, in skupne radosti, ki nas povezuje v času praznovanja božiča.
