Sladoled ni le sladka osvežitev – za njegovo zgodovino in raznolikostjo se skriva cela ledena gora zanimivih zgodb, neverjetnih dejstev in celo znanstvenih podvigov!
Od antičnih cesarjev, ki so pošiljali sužnje po gorski sneg, do današnjih futurističnih kepic, ki svetijo v temi – sladoled je v svoji dolgi zgodovini prehodil osupljivo pot.
Sladoled ni izum moderne dobe
Če misliš, da je sladoled izum novega časa, pomisli še enkrat – ljudje so ledene sladice uživali že pred več kot 2000 leti! Prvi zapisi o sladkih zamrznjenih jedeh namreč segajo več kot 2000 let nazaj, na Kitajsko, kjer so iz snega, riža in mleka izdelovali hladno sladico. Tudi v starem Rimu je cesar Neron pošiljal sužnje v gore po sneg, ki so ga nato mešali s sadnim sirupom ali medom.
Zamrznjene sladice so bile sprva zelo redke in težko dostopne, saj ni bilo hladilnikov, ledenikov ali transporta, ki bi omogočal shranjevanje ledu. Zato so bile dolgo luksuzna dobrota za elite.
Nekoč razkošje, danes stalnica
Šele s tehnološkim napredkom v 17. in 18. stoletju je sladoled začel postajati dostopnejši. Ko so razvili prve ročne zamrzovalnike in metode za umetno hlajenje, je izdelava sladoleda postala precej lažja. V 19. stoletju so se začele pojavljati prve sladoledarne (tudi v Evropi), kasneje pa tudi proizvodnja v tovarnah.
Danes lahko sladoled kupimo skoraj povsod – v trgovinah, kioskih, na avtomatih – ali pa si ga pripravimo kar doma.
Italijani so mojstri gelata
Gelato ni zgolj italijanska beseda za sladoled – gre za posebno različico z drugačno teksturo in sestavo. Gelato ima običajno manj maščob kot ameriški sladoled, vsebuje manj zraka (kar ga naredi gostejšega) in se postreže pri nekoliko višji temperaturi. Zaradi tega ima bolj poln okus in se hitreje topi v ustih.
Pravi italijanski gelato se izdeluje iz naravnih sestavin, pogosto ročno in sveže, kar mu daje poseben čar. V Italiji je obisk gelaterije (sladoledarne) skoraj obvezen ritual po vsakem sprehodu.
Kako je nastal sladoledni kornet?
Zamisel o tem, da se sladoled postreže v hrustljavem vaflju v obliki stožca, je bila pravzaprav povsem naključna. Leta 1904 na svetovni razstavi v St. Louisu je prodajalec sladoleda ostal brez posodic. Sosednji prodajalec vafljev mu je priskočil na pomoč – zvil je svež vafelj v obliko stožca, in vanj so začeli dajati kepice. Ljudem je bila ideja tako všeč, da se je hitro prijela po vsem svetu!
Sladoled za… pse?!
Verjameš ali ne, obstajajo posebni sladoledi, namenjeni štirinožnim prijateljem. Ker psi ne prenašajo mlečnih izdelkov tako kot ljudje, vsebujejo ti sladoledi rastlinske sestavine in so brez sladkorja ali umetnih dodatkov. Vsebujejo pa okuse, ki so všeč psom – na primer arašidovo maslo ali piščančji jušni okus.
Tak sladoled jim lahko poleti pomaga pri ohlajanju in je hkrati zabavna nagrada!
Sladoled lahko pomaga pri bolečem grlu
Čeprav pogosto slišimo, da sladoled »škodi grlu«, to ni povsem res. V primeru vnetja ali bolečine v žrelu lahko hladen sladoled (brez dodatkov, kot so oreščki ali čokolada) dejansko pomiri bolečino, zmanjša oteklino in ublaži draženje. Podoben učinek ima tudi hladen jogurt ali mlečni napitek.
Kdo poje največ sladoleda na svetu?
Ko govorimo o porabi sladoleda na prebivalca, na svetovni lestvici presenetljivo vodi Nova Zelandija, kjer vsak prebivalec letno zaužije približno 28 litrov sladoleda. Slovenci naj bi v povprečju pojedli okoli 4 litre letno – precej manj, a še vedno dovolj, da nas sladoled spravi v dobro voljo.
Obstajajo tudi sladoledi, ki se svetijo v temi
Ja, prav si prebral_a. Znanstvenik in umetnik Charlie Francis iz Velike Britanije je razvil sladoled, ki sveti, ko ga poližeš! Vsebuje proteine iz meduz, ki reagirajo na gibanje in oddajajo svetlobo.
Cena ene kepice tega futurističnega sladoleda? Več kot 150 evrov! Ni ravno za vsak dan, a zagotovo nekaj, kar ne pozabiš zlahka.
