Ko se začne jesen, na nebu pogosto opazimo velike jate ptic, ki letijo druga za drugo v zanimivih oblikah, ki se premikajo čez nebo.
Selitev ptic je eno največjih naravnih potovanj na svetu, ki ga znanost še vedno v celoti ne razume.
Brez zemljevidov, satelitov in telefonov ptice vsako leto prepotujejo tisoče kilometrov – čez gore, oceane in puščave – spomladi pa se vrnejo na isto mesto.
Velikanske razdalje
Selitev ptic je ena največjih migracij na Zemlji. Nekatere vrste preletijo razdalje, ki se zdijo skoraj nemogoče. Najbolj ekstremen primer je polarna čigra, ki vsako leto preleti približno 40.000 kilometrov – iz Arktike do Antarktike in nazaj. To je najdaljša selitev katerekoli živali na svetu. Tudi naše lastovke preživijo zimo v Afriki in se spomladi vrnejo v ista gnezda.
Brez GPS-a
Čeprav nimajo tehnologije, se ptice orientirajo s kombinacijo naravnih “navigacijskih sistemov”: zaznajo zemeljsko magnetno polje, znajo brati zvezde, prepoznajo oblike rek in gora ter si zapomnijo pokrajino iz zraka. Nekatere vrste naj bi se orientirale tudi po vonju.
Mladiči poznajo pot, čeprav je še nikoli niso preleteli
Zanimivo je, da se številni mladiči odpravijo na svojo prvo selitev brez staršev. Kljub temu pristanejo na pravih območjih. To pomeni, da ni vse naučeno, ampak je del navigacije prirojen. Pri lastovkah so opazili, da se mladiči včasih celo ločijo od starejših ptic, vendar v istem času pristanejo na istem območju v Afriki.
Nekatere letijo tudi 80 km/h
Nekatere vrste gosi letijo tudi do 80 kilometrov na uro. Zanimivo je tudi, da oblika jate v črki V ni naključna. Sprednja ptica porablja največ energije, ptice za njo pa letijo v zavetrju, kjer porabijo manj moči. Ko se vodilna ptica utrudi, jo zamenja druga.
Velik del selitev poteka ponoči
Veliko ljudi misli, da ptice potujejo podnevi, a številne selivke letijo ponoči. Zrak je hladnejši in mirnejši, manj je plenilcev, zvezde pa služijo kot orientacija. Ko spimo, nad nami tiho preletavajo cele jate, ki jih sploh ne slišimo.
Selitev je stvar preživetja
Ptice se ne selijo zato, ker jih zebe, ampak zato, ker pozimi zmanjka hrane. V Evropi pozimi izginejo žuželke, ribe in semena, zato bi številne vrste pozimi stradale. Ko odletijo na jug, najdejo dovolj hrane in preživijo. Zanimivo pa je tudi obratno: pozimi v Slovenijo iz severnih držav priletijo ptice, ki je pri nas zanje topleje kot npr. na Švedskem ali v Rusiji.
Lastovke se vračajo na isto mesto
Veliko lastovk se spomladi vrne v isto gnezdo. Če je gnezdo odstranjeno ali uničeno, ga pogosto ponovno zgradijo na istem mestu. To pomeni, da je mogoče, da pod isto” streho” več let zapored gnezdi ista ptica.
Nekatere vrste ne odletijo nikamor
Del ptic pa se ne seli: vrabci, sinice, detli in golobi ostanejo čez jesen in zimo. Najdejo dovolj hrane tudi v hladnejšem delu leta, pogosto pa jim pomaga človek – z vrtovi, smetnjaki in krmilnicami.
Selitev izčrpa organizem
Dolge poti so zahtevne. Ptice lahko izgubijo veliko energije, zato se ustavljajo na območjih, kjer se hranijo in počivajo. To so pomembna “postajališča”, kot so mokrišča in jezera. Selitev je naporna in nevarna: ogrožajo jih utrujenost, slabo vreme, plenilci in krčenje prehranjevalnih območij.
