Vsako leto decembra začnemo naenkrat obešati lučke, okraševati drevesa, zavijati darila in se obnašati, kot da je svet malo bolj čaroben kot običajno.
Ampak zakaj to sploh počnemo? Je to tradicija? Modni trend? Religija? Marketing?
Decembrski običaji so v resnici mešanica starih ritualov, simbolike svetlobe in celo poganskih navad, ki so preživeli do danes.
Božično drevo: poganski simbol, ki je postal globalna tradicija
Dolgo preden smo poznali božično drevo v današnji obliki, so zimzelene rastline častili stari Kelti, Germani in Rimljani. Smreka, jelka in bor so bili simboli življenja sredi zime, ko so bili dnevi najkrajši, sonca pa skoraj ni bilo. Zimzelene veje so prinašali v domove kot znak upanja, da se bo svetloba vrnila.
Šele v 16. stoletju so Nemci začeli drevesa krasiti z okraski, svečami in jabolki. V svetovno tradicijo pa se je božično drevo razširilo v 19. stoletju, ko je ta običaj postal del evropskih dvorov in se nato razširil naprej v domove običajnih ljudi.
Praznične lučke: svetloba proti temi
Pred električnimi lučkami so prižigali sveče — ogromno sveč. V zimskem času je svetloba vedno imela posebno vlogo. V najtemnejšem delu leta so ljudje prižigali sveče, da bi pregnali temo in simbolično “priklicali” sonce.
Ko so se pojavila božična drevesa, so nanje začeli pritrjevati prave sveče (kar si danes težko predstavljamo kot varno!). Električne božične lučke so se pojavile konec 19. stoletja in hitro zamenjale sveče, saj so bile varnejše, lepše in bolj praktične.
Prve božične okraske so ljudje naredili iz živil
Preden so obstajali stekleni ali plastični okraski, so drevesa krasili z jabolki, orehi, suhim sadjem, medenjaki, figuricami iz testa in celo majhnimi hlebčki kruha. Ideja je bila preprosta: okrasiti svoj dom z naravnimi stvarmi, ki predstavljajo obilje in življenje.
Advetni venec je imel prvotno drug namen
Zimzeleni venci so obstajali že pred krščanstvom; šele kasneje je tradicija dobila verski pomen. Že starodavne severnoevropske skupnosti so delale zimske vence iz zimzelenega rastlinja, ki so viseli na vratih, da “zadržijo zimo zunaj”. Krog je predstavljal večnost, zelenje pa življenje — simbolika je ostala, le interpretacija se je spremenila.
Darila niso bila prvotno namenjena drugim ljudem
V najstarejših zimskih običajih darila sploh niso bila namenjena drugim ljudem. V predkrščanskih kulturah so ljudje med zimskim solsticijem daritve — hrano, sadje, žitarice ali simbolične predmete — polagali na oltarje ali pred domača svetišča, da bi “pomirili” naravne sile in si zagotovili dobro letino v prihajajočem letu.
Šele veliko kasneje, z razvojem krščanske tradicije (zlasti ob godu svetega Miklavža) in z meščanskim vplivom 19. stoletja, se je običaj preoblikoval v obdarovanje med ljudmi: najprej otrok, nato celotnih družin.
Kuhano vino in božični marketi
Božični sejmi niso izum sodobnega časa. Prvi so se pojavili že v 14. stoletju v Avstriji in Nemčiji, kjer so ljudje lahko kupovali hrano, pijačo in ročno izdelane izdelke.
Kuhano vino, ki je danes skoraj na vsakem vogalu, pa ima svoje korenine celo pri starih Rimljanih. Ti so vino segrevali z začimbami, da bi izboljšali okus in ga dlje ohranili.
Zakaj ravno rdeča in zelena?
Rdeča in zelena nista marketinški izum 20. stoletja. Ti barvi sta bili povezani z zimskimi prazniki že veliko prej: zelena simbolizira življenje, večnost in naravo, ki kljubuje mrazu, rdeča pa toplino, energijo in plodnost — barvo, ki “preganja” zimo. Kasneje sta se pridružili še zlata (svetloba, sonce) in bela (sneg, čistost).
