Vsako leto 16. septembra obeležujemo mednarodni dan zaščite ozonske plasti.
Datum ni naključen – spominja nas na leto 1987, ko je bil podpisan Montrealski protokol, eden najuspešnejših okoljskih sporazumov v zgodovini.
Ozon, posebna oblika kisika, se nahaja visoko v stratosferi in tam tvori zaščitni ščit, ki nas varuje pred škodljivimi ultravijoličnimi žarki. Brez njega bi bila Zemlja precej bolj nevaren kraj za življenje.
Kako smo skoraj izgubili naš zaščitni ščit
V 80. letih so znanstveniki ugotovili, da ozonska plast nevarno slabi, nad Antarktiko pa se je pojavila celo “ozonska luknja”. Glavni krivci so bili CFC-ji – plini, ki so se uporabljali v hladilnikih, klimah in celo pršilih za lase. Ti so visoko v ozračju sproščali snovi, ki so pospešeno uničevale ozon.
Rešitev, ki je združila svet
Svet se je takrat hitro odzval z enim najuspešnejših okoljskih dogovorov v zgodovini – Montrealskim protokolom, podpisanim 16. septembra 1987. Države so se takrat zavezale k postopni opustitvi CFC-jev, emisije so začele padati, ozonska plast pa se počasi obnavlja. Znanstveniki pričakujejo, da se bo do sredine tega stoletja vrnila skoraj na raven izpred krize. To je ena redkih globalnih okoljskih zgodb s srečnim koncem.
Novi izzivi, nova odgovornost
Morda se zdi, da je ozonska plast nekaj, kar obstaja daleč nad nami, a njen vpliv občutimo prav vsak dan.
Če bi bila ozonska plast še močneje poškodovana, bi bilo tveganje za kožne bolezni in poškodbe oči večje. Zato so sončna krema, očala in zaščita pred soncem že nekaj vsakdanjega. A posledice segajo dlje: močnejše UV-sevanje lahko poškoduje rastline, zmanjša pridelek hrane in ogrozi morski plankton, osnovo prehranskih verig.
Čeprav so CFC-ji prepovedani, njihovi ostanki v ozračju delujejo še desetletja. Poleg tega so se pojavili nadomestki, ki sicer ne škodujejo ozonu, a močno segrevajo planet. Tako se ozonska zgodba povezuje tudi s podnebno krizo. In tu imamo mladi pomembno vlogo: od tega, kaj kupujemo, kako se odločamo in kakšne politike podpiramo, je odvisna prihodnost našega planeta.
Ali si vedel_a?
- Ozonska luknja nad Antarktiko je bila prvič opažena leta 1985.
- Največja je prav tam, ker zelo nizke temperature omogočajo hitrejšo razgradnjo ozona.
- Montrealski protokol velja za enega najbolj uspešnih okoljskih sporazumov v zgodovini.
- Čeprav se ozonska plast obnavlja, bo potrebovala še desetletja; v nekaterih regijah se bo na raven iz leta 1980 vrnila šele sredi 21. stoletja.
