Ali si vedel_a, da skoraj tretjina vse hrane na svetu nikoli ne pride do naših krožnikov?
Del se izgubi že na poti od kmetije do trgovine, še več pa jo zavržemo doma, v menzah, v restavracijah ali trgovinah.
Prav zato 29. septembra obeležujemo mednarodni dan ozaveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani.
Ta dan je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila leta 2019. Pobudo sta podprla FAO (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo) ter UNEP (Okoljski program ZN). Njihov cilj je opozoriti, da hrana ni samoumevna dobrina in da moramo do leta 2030 količino zavržene hrane močno zmanjšati. Gre za del globalnih ciljev trajnostnega razvoja, ki poziva k prepolovitvi odpadne hrane pri potrošnikih in trgovinah ter k zmanjšanju izgub v celotni prehranski verigi.
Kaj sploh pomenita “izguba hrane” in “odpadna hrana”?
Ko govorimo o izgubi hrane, mislimo na tisto hrano, ki se izgubi že med proizvodnjo, transportom ali skladiščenjem – na primer, če se sadeži pokvarijo, še preden pridejo na police. Odpadna hrana pa je tista, ki jo zavržemo mi, potrošniki, skupaj s trgovinami in restavracijami. Čeprav je razlika majhna, so rešitve različne: pri izgubah gre bolj za izboljšave v sistemu, pri odpadni hrani pa za spremembo naših navad.
Zakaj je to problem?
Vsakič, ko hrano zavržemo, z njo zavržemo tudi vodo, energijo, zemljo in delo, ki so bili vloženi v njen nastanek. Količina toplogrednih plinov, ki nastane zaradi zavržene hrane, je tako velika, da bi bila, če bi jo primerjali z državami, med tremi največjimi onesnaževalci na svetu. Ob tem ne smemo pozabiti, da milijoni ljudi še vedno živijo v pomanjkanju in lakoti. Z vidika okolja, družbe in gospodarstva gre torej za trojno izgubo.
Kako je s tem v Evropi in pri nas?
Evropska unija si je zadala cilj, da bo do leta 2030 količino odpadne hrane zmanjšala za polovico pri trgovinah in potrošnikih ter za desetino v proizvodnji. Tudi Slovenija je del teh prizadevanj, a podatki kažejo, da vsako leto zavržemo več deset tisoč ton hrane. Velik del tega se zgodi v gospodinjstvih, torej prav pri nas doma.
Kaj pa lahko naredimo mi – mladi?
Veliko lahko naredimo že sami – več, kot si morda misliš. Za začetek pomaga, če se v trgovino odpraviš s seznamom in kupiš le tisto, kar res potrebuješ. Tako se v hladilniku ne kopiči hrana, ki na koncu konča v smeteh. Pomaga tudi, če znaš brati oznake: napis “uporabno do” govori o varnosti, “najbolje pred” pa o kakovosti. To pomeni, da je npr. jogurt pogosto še čisto v redu tudi dan ali dva po datumu.
Skrivnost je tudi v pravilnem shranjevanju. Si vedel_a, da banane pospešijo zorenje drugih sadežev? Če jih daš v skledo z jabolki, boš moral_a sadje pojesti veliko prej. In potem je tu še ustvarjalnost v kuhinji: ostanki testenin lahko postanejo hladna solata za malico, star kruh pa se spremeni v hrustljave krutone ali celo okusne cmoke.
Že v šolski menzi lahko pokažeš, da ti ni vseeno. Če si naložiš le toliko, kolikor boš pojedel_la, narediš že veliko. In zakaj ne bi poskusil_a še aplikacije, ki rešujejo presežno hrano iz trgovin in restavracij? Tako dobiš poceni obrok, hkrati pa prispevaš k temu, da hrana ne konča v smetnjaku.
