Danes kostanj večinoma jemo kuhan ali pečen, nekoč pa so bile od jesenske letine odvisne cele skupnosti.
Njegova vloga v prehrani je bila tako pomembna, da so mu ponekod pravili »kruh revnih«.
Kaj je kostanju dajalo tak pomen in kaj je pri njem tako posebnega?
Pravi kostanj je bližji sorodnik hrasta kot divjega kostanja
Pravi in divji kostanj imata podobno ime in sijoče rjave plodove, vendar ne spadata niti v isto botanično družino. Pravi kostanj sodi med bukovke, kamor uvrščamo tudi bukve in hraste.
Razlikujeta se tudi po listih in ovoju okoli plodov. Pravi kostanj ima podolgovate liste z nazobčanim robom in gosto bodičaste ježice. Divji kostanj ima dlanasto sestavljene liste, njegov zeleni ovoj pa precej redkejše bodice.
Razlika je pomembna tudi za prehrano. Plodovi divjega kostanja niso užitni in lahko povzročijo zastrupitev, zato jih ne smemo zamenjati s pravim kostanjem.
Po sestavi se razlikuje od večine oreškov
Orehi, lešniki in mandlji vsebujejo veliko maščob. Kostanj jih ima bistveno manj, večji delež njegove energije pa prispevajo ogljikovi hidrati, predvsem škrob.
Zato so posušeni in zmleti kostanji v prehrani lahko opravljali podobno vlogo kot žita. Iz kostanjeve moke so pripravljali kaše, kruh in druge nasitne jedi.
Kostanj so gojili že v antiki
Pravi kostanj so zaradi plodov in lesa gojili že stari Grki in Rimljani. Pri njegovem širjenju po Evropi je imel zato pomembno vlogo tudi človek.
V srednjem veku so ga sadili na samostanskih in plemiških posestvih. Kostanjevi nasadi so zagotavljali hrano, les in kurivo. Nekateri današnji kostanjevi gozdovi tako ohranjajo sledove nekdanjega načrtnega sajenja in gospodarjenja.
Za kostanjevo moko so gradili posebne sušilnice
Na Korziki je bila kostanjeva moka stoletja pomemben del prehrane. Do začetka 20. stoletja so jo vsakodnevno uporabljali za pripravo močnika, palačink in kruha. Jesenska letina je tako zagotavljala hrano še dolgo po koncu nabiranja.
Da so kostanj lahko shranili in zmleli, so ga morali najprej dobro posušiti. V nekaterih italijanskih pokrajinah so za to uporabljali posebne dvonadstropne sušilnice. Spodaj je gorel ogenj, zgoraj pa so bili kostanji razprostrti na rešetkah. Sušenje je lahko trajalo približno mesec dni.
Šele nato so odstranili lupine in kostanj zmleli v moko. Priprava zalog je zahtevala precej dela, saj so morali ogenj vzdrževati, kostanje obračati in nadzorovati temperaturo.
Pred pečenjem ga zarežemo zaradi vodne pare
Med segrevanjem se voda v kostanju spreminja v paro. Če ta ne more dovolj hitro uiti skozi lupino, pritisk narašča in kostanj lahko poči.
Zareza skozi lupino omogoči uhajanje pare. Zato zarezovanje ni namenjeno samo lažjemu lupljenju, temveč preprečuje tudi pokanje med pečenjem.
Na Siciliji raste kostanj z obsegom več kot 50 metrov
Na pobočju Etne raste znameniti kostanj stotih konj oziroma Castagno dei Cento Cavalli. Marca 2026 so mu izmerili obseg 52,4 metra. V Guinnessovi knjigi rekordov je vpisan kot živo drevo z največjim obsegom v kategoriji dreves z več debli.
Danes ga sestavljajo trije veliki deli debla. Genetska raziskava je potrdila, da pripadajo istemu drevesu, ki je zraslo iz enega semena. Njegova natančna starost ni znana, raziskovalci pa jo ocenjujejo na približno dva do tri tisoč let.
Ime izvira iz legende, po kateri naj bi se pod njegovo krošnjo pred nevihto zatekla kraljica s spremstvom stotih konjenikov. Zgodba ni potrjen zgodovinski dogodek, vendar se je ime ohranilo do danes.
Bolezen kostanjev je spremenila ameriške gozdove
Ameriški kostanj je druga vrsta od evropskega pravega kostanja. Nekoč je bil pomembno drevo gozdov na vzhodu Severne Amerike, kjer je zagotavljal les ter hrano ljudem in živalim.
Leta 1904 so v New Yorku opazili kostanjev rak, bolezen, ki jo povzroča iz Azije zanesena gliva. Ta poškoduje tkivo v skorji in pod njo. Ko poškodba obda deblo ali vejo, del drevesa nad njo odmre. Bolezen se je hitro razširila in v naslednjih desetletjih uničila večino velikih ameriških kostanjev.
Vrsta kljub temu ni izginila. Koreninski sistemi lahko preživijo in poženejo nove poganjke, vendar številne bolezen prizadene, še preden zrastejo v velika drevesa.
